In potem...

17.April 2020

Tereza je že skozi okno na vratih zagledala dva para nasmejanih oči, ki sta jo kar vabila v sobo.

»Marko je že dve noči prespal sam,« ga je pohvalila mama, takoj ko je klovnesa stopila skozi vrata.

»A, to torej praznujemo,« je vzkliknila ta. »Hmmm, potem si zaslužiš res veliko nagrado.« Ocenjujoče se je ozrla naokrog in pogled se ji je ustavil na umivalniku. »Tole!« je vzkliknila. Veselo ga je zagrabila z obema rokama in ga poskusila izpuliti iz stene.

Marko je sramežljivo zamežikal, potem pa le previdno ustavil Terezo: »Neeee.«

»Aja, ti ni všeč? Prav.« Spet se je ozrla naokrog. »Kaj pa – hmmm – tale postelja bi bila pravšnja. A ne?« se je obrnila k Marku.

»Neeee,« je zdaj že bolj pogumno zategnil devetletnik. Tereza se je zamišljeno namrščila in iskala naprej. Tokrat se ji je pogled ustavil na torbici, pokriti s šalom.

»Uhaha,« je zadovoljno vzkliknila. »Že vem! Poglej, kako čudovito lep in rdeč šal boš dobil za nagrado!«

Tedaj je vskočila mama: »O, to pa ne, Tereza – to je moj šal!«

»Ops,« je rekla ta in šal obotavljajoče dala nazaj. »Hmmmm, kaj pa potem? … Že vem,« je pomignila Marku, ki je stopical ob njej, in se namerila proti njegovi postelji, na kateri je ležala knjiga. »Tole čudovito knjigo boš dobil. Poglej, vsa je bleščeča in v nekem neznanem jeziku.«

»To je pa moja knjiga,« je rekel Marko. »In v švedščini je, veš.«

»Aja?« se je začudila klovnesa.

»Ja, to je kapitan Gatnik po švedsko, ker jaz govorim švedsko, ker je moj oči Šved.«

»Aha, potem veš, kaj piše v knjigi?« je zanimalo klovneso.

»Seveda, in to ni samo ena knjiga, veliko sem jih prebral,« je navdušeno začel razlagati fant. »V tej je strašno stranišče in potem sta tukaj tale dva in potem je tukaj Matevž, ki je najbolj pameten, in potem tale nima žilice za smeh in potem tudi učitelj ni imel žilice za smeh in potem se ni mogel smejati in potem sta tale dva prišla in potem sta se tako smejala in potem tudi stranišče ni moglo več uničiti žilice za smeh in potem in potem ...« je zajel sapo Marko, ki je kar prehiteval samega sebe ...

»Uha!« je rekla klovnesa. »Kako čudovita knjiga!« In napeto je poslušala, kar ji je še pripovedoval.

Pozneje, veliko pozneje (po vsaj oseminsedemdesetih in potem), je Tereza še enkrat poskusila najti nagrado za Marka in v trenutku navdiha pobrskala po svojih stvareh. Našla je rdeč nosek. To je to!

Poslovila se je in skozi okno na vratih pomahala mami in Marku, ki sta ji nasmejanih oči mahala nazaj.

 

Markov in potem je odzvanjal v klovnesi še ves dan, tudi ko je že davno snela nosek. Še pred spanjem ji je risal nasmeh na obrazu. Navdušeni, skozi dih izgovorjeni in potem, s premolkom, ki je trajal le toliko, da se je izrisal naslednji del zgodbe, ki jo je pripovedoval. Ganil jo je ta in potem, vsakič izgovorjen z drugim tonom, prav takim, kot ga je zahtevala zgodba. In potem, izgovorjen s tako živo življenje-radostnostjo, s tako ljubeznijo do domišljijskega sveta. Ta in potem je zrcalil vse, kar se je dogajalo v domišljiji tega načitanega, ljubeznivega in zanimivega fanta.

V tem in potem se je skrival ves Markov svet in obenem njegov odnos do sveta. Risal je njegovo zgodbo o tem, kako bo hodil skozi življenje.

Ambasadorka društva Rdeči noski. Eva Š. Maurer