Gor - Dol - Sila!

Foto: F. A. BOBO, fotografija je simbolna

Na oddelku za otroško hematologijo in onkologijo v Ljubljani v tretjo sobo na desni strani vodijo – vrata. Na prvi pogled so čisto navadna vrata, takšna kot vsaka druga na tem oddelku. V zgornjem delu so steklena, da lahko pokukaš v sobo, in na desni strani, približno na sredini, imajo kljuko. Ta kljuka je zelo pomemben del vrat, saj ti lahko povzroči nemalo preglavic, če je ne znaš pravilno uporabiti. A Rita in Aleksander se tistega sončnega dne pred začetkom šolskega leta in koncem počitnic tega še nista zavedala.

Pokukala sta skozi steklo, kot sta navajena, da preverita, kdo je v sobi. Jaka, bister sedemletnik v postelji pri oknu, ju je takoj opazil. Pomahal jima je in ju povabil, naj vstopita.

»Lahko greva noter,« je Rita prevedla Aleksandru, pogumno pritisnila na kljuko, na široko odprla vrata in vstopila. Aleksandra ni bilo za njo.

»Lahko greš noter,« je še enkrat ponovila Rita Aleksandru in pogledala Jako.

»Pridi noter!« je zaklical še on.

Aleksander je navdušeno vstopil in se pri priči zaletel v koš za smeti ob umivalniku. Medtem ko ga je lovil, ga je zaneslo proti bližnji postelji, kjer se je spotaknil ob kovček in se zadnji hip ujel za pipo umivalnika. Oprl se je nanjo, da bi ujel ravnotežje, in po nesreči odprl vodo. Začudeno jo je opazoval. V petem poskusu mu jo je končno uspelo tudi zapreti.

»Se opravičujem,« je rekla Rita in zgroženo pogledala Aleksandra. Ta je zamomljal nekaj nerazumljivega.

»Je že v redu,« je pokroviteljsko rekel Jaka in nato naročil Aleksandru: »Zapri vrata!«

Aleksander je ubogljivo prikimal, prijel za kljuko in zaprl vrata, čez hip pa že vprašujoče buljil s hodnika v sobo.

»Joj, pa ne, no!« se je zasmejal Jaka in se z dlanjo lopnil po čelu. »Stopi noter,« je rekel Aleksandru. Ta je zakrilil z rokami in pokazal, da ne sliši.

»Stopi noter,« se je glasneje zadrl Jaka. Aleksander je pokimal, nemudoma odprl vrata in vstopil.

»Zapri vrata,« sta skoraj hkrati vzkliknila Rita in otrok. Aleksander je spet nekaj nerazločno zamomljal in se poslušno zaprl ven.

Rita in Jaka sta se spogledala. »Tole bo še trajalo,« je opravičujoče skomignila Rita.

A Jaka je bil vztrajen fant in odločen, da pomaga.

»Nazaj noter, Aleksander,« je glasno naročil.

Aleksander je stopil v sobo, skoraj prevrnil smetnjak, se zadnji hip ujel za pipo in spet odprl vodo. Ta del je vzel že prejšnjič in tokrat mu je hitreje uspelo zapreti vodo. Nato se je pričakujoče zazrl v Jako.

»Dobro,« je ta počasi zlogoval, »zdaj pa zapri vrata, ampak tako, da boš ostal v sobi.«

Aleksander je ubogljivo prikimal, si nekaj zamrmral in vrata zaprl v drugo smer – v trenutku je bil popolnoma stisnjen ob steno.

»Au,« je očitajoče pogledal Jako.

»Ne tako, poskusi še enkrat,« mu je ta naročil v smehu.

Aleksander je ponovil postopek od začetka. Odprl pipo za vodo, jo zaprl, zgrabil kljuko pri vratih in se zaprl med steno in vrata. Nekaj časa je stal čisto pri miru, videti je bilo, da še dihati ne more, nato pa je kljuka vrat divje zarožljala.

Jaka je razmišljal. Rita je razmišljala. Aleksander je potihoma cvilil.

»Aleksander,« je rekel Jaka zelo počasi in razločno. »Dobro ti gre, vse je v redu!« Aleksandru je takoj vidno odleglo.

»Naprej moraš iti, Aleksander,« je nadaljeval fant.

Aleksander se je poskusil premakniti – a vrata so ga stiskala.

»Potisni, potisni, odrini jih od sebe ...« je razlagal Jaka.

»Močno,« je vzkliknila Rita.

»Z vso silo,« je pritrdil oče, ki je se ves čas smejal pripetljajem in temu, kako potrpežljivo njegov sin uči klovna.

»Sila!« je vzkliknil fant. »Dol, gor, sila! Ne, ne, počakaj, obratno,« se je zmedel nasmejani fant. »Gor, dol, sila!«

»Dajmo vsi hkrati,« je predlagala Rita.

V en glas so začeli vzpodbujati Aleksandra: »Gor, dol, sila! Gor, dol, sila!«

Pa ni uspelo. Ni uspelo niti v drugem poskusu, ko sta se s preiskav vrnila Denis s sosednje postelje in njegova mama ter je na pomoč priskočila celo medicinska sestra, ki je vstopila v sobo, polno smeha.

Teden dni pozneje sta se Rita in Aleksander vrnila in Jaka je takoj preveril: »Kako gre kaj z vrati?«

»Poskusimo,« je predlagala Rita in s fantom sta skupaj vzkliknila: »Gor, dol, sila!«

Medtem ko se je Aleksander (neuspešno) trudil z vrati, je Jaka zarotniško vprašal Rito: »Pa zakaj je tako smotan?«

Po dolgi razpravi okrog tega, kaj bi lahko naredili, da Aleksander ne bi bil tako smotan, so družno in veselo ugotovili, da mu kratko malo ni pomoči.

Tako so vrata tretje sobe na desni strani oddelka za otroško hematologijo in onkologijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani še danes misterij za Aleksandra. In zdi se, da je tako tudi v življenju: včasih se kakšna vrata resda dajo odpreti, a jih ne moreš zapreti; včasih se znajdeš na eni strani vrat, spet naslednjič na drugi, in pogosto ne veš čisto dobro, kako je do tega prišlo ...

Med vsemi možnostmi pa je zelo verjetno najbolj privlačna ta, da se vrata sploh odpirajo. Zapiranja imamo že dovolj!

 

Po spominih Rite in Aleksandra zapisala

Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski

Foto: F. A. BOBO