Prvič sem obiskala cirkus pri štirih letih. Peljala me je mama Neža in ko so pričeli nastopati na trapezu visoko nad našimi glavami, sem vzkliknila: »Mami, glej, ko bom velika, bom tudi jaz delala to!« Prav je, da otroke jemljemo resno – tega sem se naučila od svoje mame, ki je to izjavo vzela do te mere resno, da ji je postalo slabo in je se je šla nadihat zraka za cirkuški šotor. Od takrat sem morala videti vsak cirkus, ki se je ustavil v naših krajih. Z leti nisem bila več prepričana, kaj točno bi rada počela v cirkusu – vse me je zanimalo – videti je bilo, da je lik, ki lahko sodeluje pri vseh točkah in je ves čas gonilna sila cirkusa – klovn. In tako sem se pri petnajstih, skoraj šestnajstih odpravila v Moskvo na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost (GUCEI):, da postanem artistka cirkusa in estrade s specializacijo klovnesa.

Po devetih letih študija v tujini – diplomirala sem namreč tudi iz režije na Gledališki akademiji v Sankt Peterburgu (LGITMiK), sem se vrnila v Slovenijo in tu pričela iskati svoje mesto. Nastopala sem kot klovnesa, bila zaposlena kot igralka v SLG Celje, poučevala igro, delala radijske (Ra Kranj) in televizijske oddaje (RAI, TV SLO), pisala (knjige: Črkolada Nepridipravljice, Mislim da te bom kar poljubil… Sem članica DSP), pela (cd: Pesmice za dobro voljo) in še kaj… 

Leta 2000 pa se je moja pot križala z Rote nasen Avstrija. Odpravila sem se na Dunaj, na njihov sedež in kasneje obiskala še njihove delavnice ter si njihovo delo ogledala v bolnišnicah. Izoblikoval se je jasen cilj, da tudi v Sloveniji dobimo svoje Rdeče noske. Seveda pot od ideje do realizacije traja tudi več let. Bilo je potrebno ustanoviti društvo in najti in izučiti klovne za delo v bolnišnici. In leta 2003 smo v Sloveniji pričeli delovati Rdeči noski. 

Rada delam svoje delo: rada sem bolnišnična klovnesa, rada sem ambasadorka Rdečih noskov in rada sem prijateljica vseh mojih sodelavcev v društvu Rdeči noski.

Pa še to naj prišepnem: Zelo sem ponosna na »svoje« Rdeče noske.