Vrata sobe na desni strani bolnišničnega hodnika so bila le priprta. Pri oknu je mlada ženska s kratkimi koraki hodila gor in dol. Ko sta klovnesi pogledali v sobo, se je ustavila.
“Moja punčka je zdajle na operaciji,” je zamrmrala. “Komaj diham, tako sem živčna.”
“Oooh, ojoj,” je sočutno prikimala Ifigenija, nato pa dodala: “Ampak dihanje je zelo pomembno.”
“Ja,” je pritrdila Petka, “še posebej vdih …” Po krajšem razmisleku je pristavila: “Pa tudi izdih.”
“Pa važno je, da to potem večkrat ponoviš,” je mamico poučila Ifigenija.
“Ja, kar naprej je to treba ponavljati,” je potrdila Petka.
“Ker je lahko zelo nevarno, če tega ne počneš,” je zaključila Ifigenija.
Mamici se je zarisala senca nasmeha na obrazu. “Ja, saj,” je rekla, “sploh ne vem, kako šele bom, ko bodo sporočili, da prihaja. Takrat bom pa res živčna, kako je šla operacija.”
“Mislim, da ti lahko pomagava,” je izjavila Petka.
“Ker obvladava dihanje,” se ji je priključila Ifigenija in resno pokimala.
Mamica se je nasmehnila in prikimala, da je za.
“Za začetek … A bi lahko recimo zdajle malo počakala z živčnostjo?” je vprašala Petka. “Ker če si začetnica, ne moreš početi obojega skupaj.”
“Dihati in biti živčna," je kolegico dopolnila Ifigenija.
Ta misel je mamici izvabila nov nasmešek. “Lahko poskusim,” je rekla in stopila korak bližje.
“Pa začnimo,” je rekla Petka. “Ponovi za mano: Vdih … izdih …!” Klovnesa je naredila globok vdih in izdih.
Mamica je počasi ponovila. Njen drget se je umiril.
“Oh, krasno ti gre,” jo je pohvalila klovnesa.
“Zdaj pa jaz,” je vskočila Ifigenija. “Naredi takole: Ooooommmmm, oooooooommmmm.” Ob tem je klovnesa razširila roki, staknila palca in sredinca, se postavila na eno nogo, drugo pa pokrčila v kolenu in jo prislonila k prvi.
Petka je takoj ponovila za njo in zapela “ooooooommmmm”, nato pa vabeče pokimala mamici. Ta je z rahlim nasmeškom ubogala.
“Uau,” je bila zadovoljna Ifigenija in nemudoma nadaljevala: “Zdaj pa pihamo svečko.”
“Kakšno svečko, a imaš mogoče rojstni dan?” je Petka navdušeno vprašala mamico. “Ne,” je odgovorila ta.
“Mah ne, Petka,” jo je poučila Ifigenija. “To je takšna vaja za dihanje.”
“Ampak če bi imela rojstni dan, bi lahko pihala rojstnodnevne svečke in si kaj zaželela!” je vztrajala Petka.
“Ja, to bi bilo krasno,” je popustila Ifigenija. “In potem imaš lahko toliko želja, kolikor svečk boš upihnila …” Vprašujoče je pogledala mlado žensko.
“Oh, ok, seveda …” se je razjasnil mamičin obraz. “To bi bilo triintrideset … Ampak nimam pa svečk …”
“Ah, svečko narediš zelo enostavno,” je vzkliknila Ifigenija. Iztegnila je roko, dvignila palec in pihnila: “Fuuuuuuu!”
“Ok, upihniti moramo triintrideset svečk,” je rekla Petka, kot da je na pomembni misiji. “In ti si lahko zaželiš triintrideset želja.” Pripravila je vse svoje prste. Za njo sta to storili še mamica in Ifigenija. Ker so trije prsti zmanjkali, so se dogovorile, da bodo uporabile še vsaka eno nogo …
“Joj,” se je spomnila Ifigenija, ko je zagledala vse te prste. “A boš vse želje porabila samo zase ali imaš morda kakšno prosto?”
Mamica se je nasmehnila, pokimala in upihnila prvo svečko: “Fuuuuuuu, ta je bila zate.”
“Čakaj, čakaj,” je vzkliknila Ifigenija. “A lahko še enkrat? Imam še dve želji!”
Mama se je zasmejala, pihnila še enkrat in nato še enkrat. In vsakič ko je pihnila, je spustila en prst.
Preden je mamici in klovnesama uspelo upihniti vse svečke, se je vrnila hčerkica. Pripeljali so jo na posteljici, še malce omotično, a zdravnik je rekel, da je operacija potekala mirno in uspešno.
In v tistem trenutku se je zdelo, kot da so se vse svečke ugasnile same – z eno samo veliko željo, ki se je pravkar izpolnila.
Zapisala: Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
