Tina je malodušno prišla v igralnico na koncu oddelka skupaj z drugimi fanti in dekleti, ki se zdravijo na otroški psihiatriji. Krhka petnajstletnica je bila oblečena v črno in roke je imela do komolcev povite zaradi še svežih ureznin, ki si jih je zadala tisti konec tedna. Zavlekla se je na klop in pustila, da ji dolgi lasje padejo čez pogled, usmerjen v tla. Preslišala je uvod, v katerem so se predstavili klovn in klovnesi, ki bodo ves teden na oddelku skupino učili različnih veščin. Kasneje je pri igrah sicer sodelovala, a brezvoljno, ravno toliko, kot je bilo nujno. Ves čas ni spregovorila niti besede.
Naslednji dan je privolila, da ji klovnesa pokaže, kako se žonglira.
»Mogoče bo lažje, če stojiš,« ji je predlagala Ifigenija. Podala ji je žonglerski krožnik in paličico. Znova in znova ji je padal na tla.
»Ne znam,« je zašepetala Tina in se stisnila med ramena.
»Ja, vidim,« je rekla klovnesa. »Ampak, kako lepo pada!« je dodala in se zamišljeno zagledala v krožnik na tleh. Tina ji je sledila s pogledom. V vsem skupaj je bilo nekaj nenavadnega. Začudeno je pogledala klovneso.
»Kaj misliš, katera glasba bi bila najboljša za padajoče krožnike?« jo je ta vprašala.
Tina je odgovorila brez razmišljanja. In ko so se zaslišali prvi toni električne kitare, je Ifigenija zložila v stolp vse žonglerske krožnike, kar so jih prinesli s sabo, in ji enega za drugim nameščala na palico.
Prej živahni glasovi v igralnici so se umirili in vsi so se ozrli k njima. En za drugim so krožniki leteli po tleh in ko je padel zadnji, se je končala tudi glasba. Aplavz je toplo objel krhko dekle. Tina se je zravnala in stresla lase z oči. Videti je bilo, kot bi naenkrat nekako zrasla.
Ko je tretji dan vstopila v prostor, se ji je v očeh lesketal komaj opazen nasmeh. Kasneje ji je tudi uspelo zavrteti krožnik – a to niti ni bilo tako zelo pomembno.
Zapisala: Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
