Klovnesi sta se še enkrat ozrli po bolniškem hodniku in preverili, da nista katere sobe izpustili.
»Ja, takole je, Ifigenija,« je važno rekla Lena, ko je vse preštela. »Samo še v sobo številka ena greva, pa sva.«
Ifigenija je zadovoljno prikimala in na ukulele zaigrala znano melodijo. V ritmu sta se klovnesi odpravili proti sobi čisto na začetku hodnika.
Nenadoma je, kot da bi vedela, da sta namenjeni ravno k njej, iz sobe številka ena pritekla deklica, stara kakih osem let. Ko je zagledala klovnesi, je obstrmela in obstala kot vkopana.
Prva je do deklice prišla glasba, nežno se je je dotaknila, jo pobožala po temnih kuštrih in ji nekaj zašepetala na uho, da se je punčka nasmehnila. Malce jo je zazibala, jo prijela za rokice in jo mehko zavrtela.
V okviru vrat se je pojavila dekličina mama. Veronika je poskusila oblikovati besede, a ker tega ni zmogla, je samo z roko pokazala na klovnesi. Mama se ji je nasmehnila in prikimala.
Mimo je prišla sestra.
»Oh, Veronika, kaj pa počneš,« je nasmejano vprašala deklico. Ta pa jo je samo tiho prijela za roke in jo povabila v ples.
Klovnesi sta se spogledali in prej čista melodija je zdaj dobila še besedilo – táko preprosto, z eno samo besedo: “Veronika.”
Deklica se je sredi plesa za hip ustavila, nagnila glavo na stran, pozorno prisluhnila in se zadovoljno nasmehnila, ko je prepoznala svoje ime … Nato se je s prisrčnim objemom zahvalila soplesalki in stekla do sestrske sobe, ki je bila čisto zraven. Tam je bilo prav takrat res veliko sester in Veronika je eno za drugo popeljala na hodnik v ples.
Pesem je trajala ravno prav dolgo, da so vse sestre zaplesale z Veroniko. Nato sta klovnesi zaigrali zaključek, deklica pa je obstala sredi kroga sester in se globoko priklanjala v vse smeri. Sestre so ji ploskale, ona pa je šla od ene do druge in jih objemala.
In če si pogledal malce od strani, od tam, kjer sta stali klovnesi in dekličina mama, se je zdelo, kot da se je iz sester, ki so obkrožale nasmejano deklico, spletel objem. En ogromen, topel, nežen, svetlomoder objem za Veroniko.
V takem trenutku se nenadoma zaveš: Ta dan je lep!
Zapisala: Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
