»No, si pripravljen?« je sestra Anja vprašala visokega najstnika, ko se je usedel na stol nasproti in si z vajeno kretnjo zavihal rokav.
Dva meseca po imunoterapiji na bolniškem oddelku je po dogovoru tisto popoldne po pouku prišel po obnovitveni odmerek v ambulanto Pediatrične klinike.
»Primož,« je prebrala sestra z bolniškega kartona, medtem ko je pripravljala vse potrebno na intervencijski mizi.
»Čebele imava, a ne?« je še preverila pri fantu in pripravila odmerek.
»Ja,« je prikimal.
Sestra je razkužila mesto na rami, kamor bo aplicirala snov, ki jo izločajo čebele ob piku, vzela injekcijo in ...
»A nisva nekaj pozabila?« jo je resno vprašal Primož.
»Kaj pa?« Injekcija se je ustavila v zraku na pol poti in sestra je vprašujoče dvignila pogled.
»Na Rudija!« je z nagajivim nasmeškom odvrnil fant.
»Joj, saj res!« je vzkliknila sestra in se zasmejala.
Ko je Primož še z drugimi dekleti in fanti ves teden na bolniškem oddelku prejemal imunoterapijo, je bila z njimi v intervencijski sobi poleg sestre in zdravnice še klovnesa, z njo pa njen pujs Rudi. Kdo bi sicer trdil, da je Rudi samo igrača, ki zagode, če jo stisneš v dlani, a na alergološkem oddelku je Rudi legenda. Kadar otroci prejmejo injekcijo, z drugo roko stisnejo Rudija. Včasih se rožnati pujs oglasi komaj slišno, včasih pa tako glasno, da sestra Anja kar poskoči na stolu. In to nasmeji vse v sobi. Kaj pa je bistveno? Ko Rudi zagode, sestra ve zagotovo, da je odmerek apliciran.
»Kaj bova pa zdaj?« je z nasmeškom vprašala sestra.
»Hmmmmm,« se je zamislil fant, nato pa navihano predlagal: »Če Rudija ni tukaj, bom moral pa kar sam!«
In sta bila dogovorjena. Sestra je spretno vbrizgala injekcijo, Primož pa je glasno, po pujsje, zagodel.
Ko sta se Primož in sestra Anja končno nehala smejati, sta se dogovorila, da bosta postopek do pikice natančno ponovila čez mesec dni.
Po pripovedi medicinske sestre zapisala Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
