Povejte mi kaj lepega!

13.January 2021

»Gospa Marija je nova v našem domu,« mi pove delovna terapevtka, ki skrbi, da obiski na daljavo potekajo gladko.

Takoj opazim, da ima gospa Marija primorski naglas, zato svoj obisk pričnem z znano staro pesmijo v italijanščini. In gospe se oči kar zaiskrijo. Prva nitka povezave med nama je tako spletena. Zdaj že lahko povabim gospo Marijo k sebi na obisk. Razkažem ji svojo sobo:

»Tole je moje okno, skozenj vidim ven, tukaj imam omaro, ko sem jo pred enim tednom odprla, so me obleke malo zasule,« se zahihitam, »tukaj je moja postelja, imam jo zelo rada, ker je topla in mehka.«

Nato me še gospa Marija povabi k sebi in mi razkaže svojo sobo. V kotu zaslona opazim nekaj puhastega:

»Kdo pa je tamle?« sem radovedna.

»O, to je pa moja mucka,« se nasmehne gospa Marija. »Sara ji je ime.«

»A res?« se razveselim. »Jaz imam pa Jaka,« povem in dvignem v naročje črnega mačkona.

»In veste, kaj?« zašepetam, »Jaka spi kar na moji postelji.«

»Joj,« se zahihita gospa Marija, »mačke ne bi smele spati na posteljah!«

»Ja, saj vem,« rečem in povesim pogled.

»Sara tudi!« tedaj vzklikne gospa Marija.

»Kaj, Sara tudi?« vprašam.

»Tudi moja mucka spi na postelji,« mi zaupno zašepeta gospa Marija.

»Neeeee?« široko zinem od začudenja.

»Ja!« nagajivo prikima.

Spogledava se in hkrati bušneva v smeh. Zdaj sva postali pravi zaveznici. Hihitava se in si prek zaslona ponujava piškote, jabolka, čaj in objeme, veliko objemov.

Še dolgo po tistem, ko se posloviva, mi v spominu odzvanja želja gospe Marije, ki mi jo je med obiskom vztrajno ponavljala: »Povejte mi kaj lepega.«

Mogoče je včasih res treba samo iz srca povedati »kaj lepega«, pa bodo piškoti, čaj, jabolka in objemi našli pot skozi zaslon – od mene k tebi. Mačkon Jaka in mucka Sara, ki spita na posteljah – česar res ne bi smela – pa ne bosta več plišasti igrači, ampak živa, topla, mehka razvajenčka.«

Doživela bolnišnična klovnesa Ilda

Zapisala in priredila Eva Š. Maurer