Ifigenija in Lena sta na oddelek prišli popolnoma opremljeni. S sabo sta imeli maski, dihalki, plavutke ...
»Tudi morje imava s sabo,« je mirno zagotavljala Lena, če jo je kdo začudeno pogledal.
»Čisto na koncu greva k Mireli,« je Ifigenija med napihovanjem ogromnega obroča povedala oddelčni sestri.
»Ja, ker jo bova spremljali na pihanje,« je zadovoljno potrdila Lena.
Klovnesi sta ravno obiskali še zadnjega otroka na oddelku, ko jima je sestra sporočila, da jih v kratkem pričakujejo na spirometriji*. To je bila njuna iztočnica, da pripravita Mirelo.
Najprej je v sobo k deklici zapljuskalo morje – ogromna lesketajoča se modra tkanina je šumeče zavalovala skozi vrata. Iz sobe se je zaslišal veselo presenečen otroški vzklik. Z naslednjim valom je v sobo pričofotala Lena. Za trenutek jo je val pokril čez glavo, a je kmalu splezala na obalo ob postelji, na kateri sta v pričakovanju sedeli osemletna Mirela in njena mami. Otresla se je kot moker kužek in vprašala: »Sem vaju zmočila?«
»Neeee, nisi,« se je zahihitala Mirela.
»Ifigenija,« je poklicala Lena, »priplavaj za mano! Tu je obala in na obali so prijazni ljudje!«
»Že grem,« se je zaslišalo z druge strani vrat in že naslednji val je prinesel Ifigenijo v polni opremi z masko z dihalko na rdečem nosku in mini plavutkami na nogah. Morje jo je na ogromnem obroču nosilo po sobi od stene do stene, dokler je ni končno odložilo na obali ...
»Koliko časa zdržiš pod vodo?« je Ifigenija brez sape vprašala Leno.
»Sto let,« je ta izstrelila brez pomisleka.
»No, pokaži,« je rekla Ifigenija. In Lena je v nepremočljivi torbi poiskala posebno ščipalko, si z njo zatisnila nos, zajela sapo, da so se ji napela lica, in zdržala ..... ja točno, približno ...
»Pet sekund!« je vzkliknila Mirela.
»Koliko pa zdržiš ti?« je Ifigenija vprašala deklico.
Mirela in Lena sta si nato hkrati zatisnili nos vsaka s svojo ščipalko – Lena jih je imela s sabo res veliko – zajeli sapo in napeli lica.
Je treba razlagati, kdo je zdržal dlje? Lena se ni in ni mogla načuditi Mirelini vzdržljivosti in jo je na vse pretege hvalila, kar je deklici izvabljalo nove in nove valove smeha.
»Jaz lahko napihujem morske mehurčke. Pa ti?« je Lena nato izzvala deklico. Tudi morske mehurčke sta namreč klovnesi imeli s sabo.
In tako so preverile, katera – Lena ali Mirela – lahko napihne več mehurčkov, pa katera napihne največjega in katera napihuje najpočasneje in katera najbolj sunkovito. Mami in Ifigenija sta popolnoma nepristransko presojali, in deklica se je vsakič znova izkazala.
Tedaj je potrkalo na vrata. Sestra je pomolila glavo v sobo in rekla: »Zdaj vas pa že pričakujejo spodaj na spirometriji.«
»Pazi, da se ne zmočiš!« je Ifigenija opozorila sestro, mama pa se je zahvalila.
»A greva lahko zraven?« je vprašala Lena. Mirela je navdušeno prikimala. Klovnesi sta morje pospravili v nepremočljivo torbo in skupaj so se odpravile nekaj nadstropij nižje. Deklica je pot dobro poznala.
V posebno opremljeni sobi je zdravnica Mirelo posedla pred računalnik, ji zatisnila nosek s popolnoma enako ščipalko, kot ji jo prej dala klovnesa, in ji naročila, naj skozi posebno cevko ribici na ekranu pomaga napihniti čim večji mehurček. Deklica se je napela in z vso silo napihnila mehurček. Še dvakrat so ponovili, da bi bil izid čim bolj točen. Klovnesi sta skupaj z mamo tiho navijali za deklico.
»Hvala,« se je zdravnica obrnila k Mireli, »danes si pa super pihala!«
Lena, Mirela in mama so že odšle skozi vrata, Ifigenija pa se je s svojim ogromnim obročem še kar motovilila po prostoru. Ko sta z zdravnico ostali sami, se je vprašujoče obrnila k njej.
»Hvala,« ji je potrdila zdravnica, »pomagalo je!«
Zapisala: Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
*spirometrija – merjenje pljučnih funkcij
