Petletni Lukec se je stiskal v naročju pri mamici, ko sta klovnesi Tereza in Ifigenija pokukali v bolniško sobo. Skozi priprta vrata je najprej vstopila pesmica o Metuljčku Cekinčku, šele nato onidve. Svetlolasi deček si ju je previdno ogledal.
Ifigenija se je naslonila na steno pri vratih in nežno pela: »Metuljček cekinček, ti potepinček ...« Tereza je medtem pobrskala po žepih in ven potegnila tri zlatorumene rutice. Še malo, pa so ena za drugo poletele skozi zrak, Tereza je res izvrstna žonglerka. Čez čas jih je ujela v svoje dlani, kjer so obmirovale.
Lukec se je na rahlo nasmehnil in pogledal mamico.
»Pri drobceni cvetki, majhni marjetki ...« je tiho pela Ifigenija.
»Oooo, poglej, kaj pa je to?« se je začudila Tereza, ko so se rutice v njenih dlaneh nenadoma zganile. Lukec se je privzdignil v mamičinem naročju.
Bilo je nekakšno zlatorumeno bitjece. Najprej je iztegnilo eno krilce, nato še drugo, in v Terezinih rokah je zaživel čisto poseben, ravno prav majhen metulj. Deček je dogajanje spremljal z odprtimi usti.
Metuljček se je pošteno pretegnil, zazehal in se ozrl naokoli. Malce se je še prestopal v toplih klovnesinih dlaneh, nato pa razprl krila in zafrfotal prek sobe. Pristal je na robu posteljice. Čisto na kratko. Nato je poletel do roba mizice in tam obsedel, tudi čisto na kratko. Nekaj časa je letal po bolniški sobici in nato, kot bi si našel pravo mesto zase, zadovoljno pristal na Ifigenijini glavi. Eno krilo je leno spustil prav do Ifigenijinega rdečega nosu.
»Pfffft!« je namrgodeno pihnila. Lukec se je zahihital.
»Pffft! Pfffft!« je Ifigenija odpihnila metuljčka. A ne za dolgo. Že naslednji trenutek je spet pristal na njeni glavi in ji s krili povsem prekril oči.
»Pfffft!« je Ifigenija tako močno pihnila, da je metuljčka kar odneslo. Lukec se je na glas zasmejal.
Metuljček pa je že letal po sobi in iskal nov prostor za pristanek. Usmeril se je proti Lukčevim bosim nogicam. Navdušeno je zafrfotal okoli njih, se jih je previdno dotaknil in to je ... požgečkalo dečka, da se je glasno zahihital. Metuljček je splašeno odfrčal.
Lukec se je zasmejal in vzkliknil: »Mami, glej!« Metuljček se je spet približal, spet požgečkal dečka in pobegnil. Lukec se je zahihital. V tretje je metuljček končno pogumno pristal na otroških stopalcih. Fantek ga je nekaj časa gledal, nato pa pobrcal z nogicami, da se je metuljček hitro dvignil, a tudi kmalu spet pristal. Luka je znova pobrcal in igra se je ponovila. In spet in spet ... In čez čas se je vsa soba spremenila in žarela v smehu in razigranosti.
Zapisala: Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
