Takoj ko je klovnesa Ifigenija vstopila na oddelek, so jo poklicali v intervencijsko sobo. Tam je mamici v naročju sedela Ema, drobna deklica, stara okoli pet let. Na bledi, resni obrazek so ji padali svetli lasje. Njena desna roka je počivala v naročju, levo pa je položila na mizo za preglede. Na drugi strani mize je sedela sestra Suzana, ki je pripravljala vse, kar je potrebovala za poseg.
»Živijo,« pozdravi klovnesa. »A se gremo igrat?«
»Zdajle ne morem,« ji takoj resno razloži Ema, »ker iščemo žilo in potem bom dobila kanalček.«
»Zdaj pa preštej ...« deklici prijazno naroči sestra, ki je medtem vse pripravila.
»En, dva, tri, in pikica prileti,« bliskovito zdrdra Ema.
»Tole je bilo prehitro zame,« se nasmehne sestra Suzana.
»A lahko še jaz štejem s tabo?« vpraša klovnesa.
»Lahko,« se razveseli Ema.
»En, dva, tri, in pikica prileti,« zdrdrata Ema in Ifigenija.
Tokrat sestra popolnoma zbrano in nežno vstavi iglo in nanjo pritrdi tulec s cevčico.
»Glej,« reče Ema klovnesi, »zdaj boš videla rdeč vlakec.« In že navajeno prešteje: »En, dva, tri, in vlakec prileti.«
»O, uau!« reče klovnesa.
»Ja, to je moja kri,« ji razloži Ema.
»Proooosim?« zaprepadeno vpraša klovnesa. »Kako si lahko tako pogumna?«
»Ne vem,« se zahihita Ema. In vsakič, ko sestra napolni epruvetko – pet jih ima pripravljenih –, jo poda Emi, da jo potrese, obrne in izbere prostor na posebnem pladnju.
»Pa kako ti vse to znaš!?« kar ne more verjeti klovnesa.
»Ker sem bila že stokrat tukaj,« ponosno reče Ema.
Klovnesa je tako osupla, da Ema ne more ostati resna in se ji od srca smeji. Mama jo nežno poboža po laseh in ji popravi špangico.
Zdaj sestra skrbno obveže rokico, da se kanalček v žili ne bo premikal, in nalepi obliže, na katerih so medvedki. Tudi klovnesa želi okrasiti obvezo – iz torbice potegne bleščeče nalepke in jih položi pred deklico, da si bo izbrala tisto, ki ji je najbolj všeč. Ema izbere tako, ki je roza barve. Ko je bleščica na svojem mestu, deklica, ki je že toliko prestala, še sama prvič postavi vprašanje.
»Kaj imaš pa ti ta gumbek?« radovedno vpraša in pokaže s prstkom na klovnesin nosek.
»O, to je pa moj rdeči nosek,« ji odgovori klovnesa.
»Zakaj pa imaš rdeči nosek?« je radovedna Ema.
»Tako veš, da nisem zdravnica in da nisem medicinska sestra, ampak sem klovnesa. In da se z mano lahko igraš,« odgovori Ifigenija.
»Klovnesa,« ponovi Ema in pogleda mamico. Ta ji prikima in jo poljubi na čelo.
»Končali smo,« oznani sestra Suzana.
»Juhu,« vzklikne klovnesa, tako radostno, da se ji pridruži še Ema.
»A te lahko pospremim do tvoje sobe?« vpraša klovnesa deklico. Ta veselo prikima, spleza mamici iz naročja in vodi Ifigenijo po dolgem bolniškem hodniku do sobe.
Tam klovnesa in deklica zapojeta vse pesmi, ki se jih spomnita, in tudi take, ki si jih izmislita.
»Prideš lahko tudi jutri?« vpraša Ema klovneso, ko se ta poslavlja.
»Jutri pride moj prijatelj, Aleksander,« ji odgovori Ifigenija.
»Klovnesa – stric,« reče Ema, ki ji je zdaj vse jasno.
Zapisala: Eva Škofič – Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
