»Kaj boš, morje al' galeb?« je Ifigenija med odprtimi vrati v bolniško sobo vprašala Filipa.
Kakšnih sedem let stara fanta sta se vsak s svoje postelje zvedavo zagledala vanju.
»Kaj, aaaaa, ne vem ...?« je zmedeno zamomljal klovn in se po pomoč ozrl proti posteljama.
»Morje al' galeb?« je vztrajala klovnesa.
»Mmmm ... ddd .... ggg ...,« je zajecljal Filip, stopil korak naprej in proseče pogledal mamici, ki sta sedeli ob posteljah. Ne, tudi tu ni dobil odgovora. Mamici sta se klovnovi zmedenosti samo nasmehnili.
»Aaaaaam, prav, bom pa morje,« je končno izdavil.
»Ok,« je prikimala Ifigenija, »torej bom jaz galeb.«
In že je klovnesa poletela po sobi in se začela oglašati s škripajočim galebjim glasom.
Dečka sta se zahihitala.
»Hej, morje?« je poklicala Ifigenija.
»Jaaaaa ...?« se je negotovo oglasil Filip.
»A boš kaj valovilo in šumelo?«
»Aja ... hmmmm ... lahko ...« je odgovoril klovn in se trudil ubogati navodilo ...
To je počel tako nerodno, da sta se dečka na ves glas zasmejala.
Ifigenija je medtem že poletela k postelji pri oknu in vprašala mamico: »Kaj bi bila pa ti raje – morje al' galeb?«
Mamica se je posvetovala s sinom, ki ni okleval: »Ti boš galeb, jaz bom pa morje.«
In že se je postelja pri oknu spremenila v morje, nad katerim je krožil galeb.
Klovnesa je postala še ob postelji drugega dečka in ga vprašala: »Kaj bi bil pa ti – morje al' galeb?«
»Morje,« je tiho odvrnil.
»A boš potem ti galeb?« je klovnesa preverila še pri mamici.
»Lahko,« je odgovorila.
Soba se je tako korak za korakom, val za valom, zamah krila za zamahom krila spremenila v čudovito morsko prostranstvo, nad katerim so letali trije galebi in se oglašali z igrivimi glasovi. Čez čas je galebe popadla lakota in začeli so pogledovati pod morsko gladino, če bi nemara tam uzrli kakšno ribo. Dva »mamasta« galeba sta se spustila v svoji morji in ju požgečkala, da sta se hihitali in hohotali. »Klovnesasti« galeb pa je požgečkal »klovnsko« morje, ki je od žgečkanja začelo spuščati mehurčke ... Ti so zaplavali prek sobe in pokali na prstih valov dveh razigranih dečkov. In ko sta dečka popokala res veliko izžgečkanih morskih mehurčkov, je morje spustilo v zrak še dva prav posebna, rdeča mehurčka, takšna, ki ne počita ... Dodobra sta bila prepojena z morsko dobro voljo, galebastim smehom in občutkom slanega prostranstva ...
Zapisala: Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
