Matej

01.februar 2019

Matej

» O, zdaj pa vem, od kod vas poznam!« je vzkliknila Matejeva mama, ko sva skupaj čakali, da najina otroka prideta s treninga. »Vi ste od Rdečih noskov!« Enega od dvojčkov je držala v naročju, drugi pa je poskušal pocukati starejšo sestrico.

»Vsa prva leta smo vas srečevali na hematološkem oddelku ... Pa še tisti Dr.E.K. je bil z vami! Smešno ime! Sicer pa smo sčasoma spoznali vse bolnišnične klovne!«

Trening se je končal in naši otroci so prihiteli k nam. Matej se je na mah kar na golih tleh postavil na glavo in se zavrtel na njej kot pravi hip-hopar.

»Kaj ga niste nič zmatrali?« je trenerja za šalo pokarala mama. Ta se je nasmehnil in skomignil z rameni, otroci pa so hiteli razlagat, da je Mateju naložil, naj dela sklece, pa ni nič pomagalo, še vedno je bil neukrotljiv.

Mama je nežno pobožala sina in bolj sebi kot komu drugemu rekla: »Oh, ko bi tvoj trener vedel, kakšna zgodba je že za nami, ko bi vedel, da si večino let svojega življenja preležal, šel skozi milijon terapij, in da zdaj želiš vse to nadoknaditi z zvrhano žlico.«

Matej se je bliskovito preoblekel, kot za šalo splezal na okensko polico v garderobi in skočil na dvorišče pred telovadnico.

»V sredo greva na kontrolo, boste Rdeči noski tam?« me je vprašala Matejeva mama , ko je pospravljala otrokove superge v torbo.

»Seveda,« sem odgovorila. »Poleg oddelkov obiskujemo tudi čakalnice pred ambulantami!«

»Se vidimo,« je še pomahala in odhitela s svojimi štirimi otroki.

Moral si začutiti neizmerno spoštovanje do tega malega razigranega bitja in se obenem zavedeti, kako previdni moramo biti, da ne predalčkamo ljudi kar počez, na podlagi videza in lastnih predsodkov. Ne vemo, kakšne zgodbe nosijo.

Ambasadorka društva Rdeči noski. Eva Š. Maurer