Dr. Sfrčkljana Dr. E.K. Dr. Anastazija Dr. Zen Dr. Rozeta Dr. Ugačen Dr. Rita Dr. Dodo Dr. Mafalda Sestra Marjetka Dr. ObižekCvilka Dr. Biserka d.o.o. Tonka Božo IMG 6280

V tople kraje

Ob sedmih zjutraj so bolniški hodniki še temni. Toplo oblečeni otroci vstopajo v avlo, starši pri sprejemni sestri preverjajo, kam naj se namenijo. Nogice se zaspano lovijo po
stopnicah. Mlad ati je svojega triletnika kar prinesel. Bila sta res zgodna. Prvič smo se srečali že pri vhodnih vratih. Tisto jutro sem bila dežurna klovnesa na hodnikih in v čakalnici pred sprejemnico za operacije in na oddelku za otroško kirurgijo. »O, poglej, Vid, kdo je že tukaj!« je vzkliknil. In Vid se mi je nasmehnil skozi zaspančke. Drugič smo se srečali v čakalnici. Pred sprejemnim okencem se je naredila dolga, počasna vrsta. Iz torbice – svoje zakladnice pripomočkov - sem potegnila mini radio in ga prižgala. Hreščal je, kihal in prhal. Po vsej čakalnici sem lovila pravo postajo. Ati si je Vida posadil v naročje, mu tiho razlagal, kaj počnem, in se zraven hahljal. Kot bi okoli sinčka ustvarjal oblaček domačega, znanega in varnega. Ko sem prišla naslednjič, sta bila še vedno tam – iz torbice sem potegnila žogo, gol pa je označevala črta pred sprejemnim okencem. Zdaj ni bilo več vrste, otrok v čakalnici pa je bilo veliko. Navdušeno so sprejeli igro. Mali Vid je z očetom glasno komentiral dogajanje in se spraševal, kdaj bo spet on na vrsti, da vrže žogo. Večjo skupino otrok sem pospremila v tretje nadstropje, preverila, kako so se
namestili otroci v prvem nadstropju, in se vrnila v sprejemno ambulanto. Še vedno sta bila tam – ure so kar minevale. In vsakič smo si bili bolj domači. Končno sem ju pospremila na kirurški oddelek. Vid je dobil pižamo, posteljo in kanalček v žilo.
To zadnje je bolelo. »Ati, ne bi bil več tukaj, greva domov!« je poprosil. Oblaček igrivosti, ki ga je vse jutro gradil oče, se je razblinil. Poskušal ga je priklicati nazaj s predlogi za nove igrice. »Ne bi se več igral tukaj, greva domov,« je resno ponovil Vid in se privil k očetu. Ta je obmolknil. Vneto sem brskala po torbici, da bi našla kaj, s čimer bi pritegnila Vidove pozornost, in čisto na dnu našla ...
»Tale ptiček bi rad odletel v tople kraje,« se je začela zgodba. »Pridno telovadi in razgibava krila in prav dobro mu gre,« sem s ptičem poletela po sobi, Vid pa ga je spremljal s pogledom. »Joj, kje bo pa pristal, kje se bo spočil?« Vid se je ozrl k očetu in ta je ponudil roko. Ptič se je krožno spustil proti njegovemu kazalcu. A Vidovemu atiju so se prsti tako tresli, da sem ga morala prijeti za roko. Bila je ledeno mrzla. Vse mi je povedala ta roka, vse, kar se je v njem dogajalo tisto jutro. Spregovorila mi je o skrbi starša za otroka, ki gre na operacijo, o skrbi, ki jo je moral potisniti v ozadje; o tem, koliko truda je vložil, da je ohranjal mir in nasmejano pripovedoval zgodbice ter kramljal s Vidom. Ni bilo časa in prostora – zanj razen v tistem trenutku, ko sem mu na kratko pogrela roko. Nato je dvakrat globoko vdihnil in ptič je nehal trepetati. »Uaaaa,« je v čudenju zavzdihnil Vid. Modrokrili ptiček je samo s kljunčkom lovil ravnotežje na mirnem prstu. Ptiček je našel svoj topli kraj – bil je tu nekje vmes – med utripi src Vida in njegovega atija. Želim vam, da poletite v tople kraje, da se vam pogrejejo dlani, srca in misli – v tople kraje, ki so tu nekje vmes – med nami, med utripi src.

Zapisala Eva Š. Maurer
Ambasadorka Društva Rdeči noski


SPLETNA TRGOVINA


Naročite penaste rdeče noske ali majice z našim logotipom.

modra stevilka