Dr. Sfrčkljana Dr. E.K. Dr. Anastazija Dr. Zen Dr. Rozeta Dr. Ugačen Dr. Rita Dr. Dodo Dr. Mafalda Sestra Marjetka Dr. ObižekCvilka Dr. Biserka d.o.o. Tonka Božo IMG 6280

Malo zares

Rdeči noski in Pester orkester


Pišeta Ana Lampret, vodja projekta Pester orkester in Eva Š. Maurer, umetniška vodja Rdečih noskov
preberi več

Rdeči Noski in Pester orkester

Pester orkester je predstava, ki smo jo Rdeči noski ustvarili prav posebej za otroke z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju. Gre za prvi tovrstni program v Sloveniji. Predstava je plod večletnega dela, raziskovanja in ustvarjanja. Razvila jo je organizacija bolnišničnih klovnov z Nizozemske Stichting CliniClowns, ki je svoje znanje delila z  mednarodno organizacijo RNI, katere del so tudi Rdeči noski.

O čem govori Pester orkester?

To je zgodba o treh klovnih - muzikantih, ki so odšli iz cirkusa in želijo ustvariti svoj orkester – zato iščejo glasbenike, ki se jim bodo pridružili. Najdejo jih v mladih gledalcih. Predstava ima enostavno strukturo, saj je bistven način, prek katerega trije klovni vstopajo v svet otrok. Dogajanje temelji na glasbi, tipu in vizualnem doživljanju. Klovni se na otroke obračajo individualno in se posvetijo vsakemu posebej. Tako se otroci lahko znotraj predstave sprostijo in jo doživljajo v meri svojih zmožnosti, potreb in želja.

V predstavi igrajo pomembno vlogo ključi – odklepajo skrinjo z inštrumenti in kasneje sami postanejo inštrument v rokah otrok. Metaforično povedano pa je prav poseben ključ, ki odklepa vrata v svet otrok z motnjo v duševnem razvoju, sestavljen iz pozornosti, poslušanja in časa namenjenih gledalcem.

Pogoji za izvajanje predstave

Nastopati in izvajati predstavo za otroke z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju je zahtevno. Da lahko klovni izvedejo predstavo je potrebno izpolniti kar nekaj pogojev, ki so postavljeni predvsem zato, da se gledalci počutijo sproščeno in varno in lahko doživljajo predstavo. Gre za to, da klovni – izvajalci predstave, že pred predstavo izvedo tisto, kar morajo vedeti o otrocih, ki jih bodo gledali, njihove čustvene in fizične posebnosti. Veliko stvari se z ustanovo dogovorijo vnaprej, pogovor pa imajo s spremljevalci otrok tudi na dan dogodka, saj je veliko odvisno od počutja otrok, predstava je namreč interaktivna. Klovni se poučijo o vsakem udeležencu predstave in spoznajo njegove posebnosti, tako da lahko k njemu pristopijo, navežejo stik z njim in ustvarijo trenutke osebne povezanosti.

Med drugim je pomembno tudi, da je prostor, kjer se predstava izvaja, otrokom znan in domač, da so v svoji običajni skupini, saj se le tako ustvari mirna in sproščena atmosfera, kjer nič ne odvrača pozornosti in v kateri se otroci lahko sprostijo. Bistveno je tudi, da je število udeležencev omejeno na devet gledalcev – otrok in spremljevalcev. To so otroci z zmerno do težjo motnjo v duševnem razvoju, zato imajo spremljevalce in zelo pomembno je, da so tudi ti seznanjeni z delom klovnov. Potrebno je namreč otrokom posvetiti dovolj pozornosti in časa, da spustijo klovne v svoj svet.

Kaj o predstavi menijo strokovnjaki na tem področju?


Direktorica CUDV Črna na Koroškem, kjer smo izvedli 6 predstav Pester orkester, Vojka Lipovšek pravi:

 »S predstavo Pester orkester so Rdeči noski naše varovance še posebej navdušili. Barve, glasovi, zvoki in glasba, smeh in veselje, čas namenjen posamezniku, so bili ključi, ki so odklenili najgloblje v vseh nas, ki smo predstavo spremljali.  Posebej so pobožali notranji svet naših varovancev, ker so jim na igriv način omogočili individualno izražanje in zadovoljevanje njihovih specifičnih  potreb.«


Specialna pedagoginja Dr. Branka D. Jurišić, ki je kot strokovna sodelavka sodelovala pri nastajanju programa v Sloveniji, pa je o predstavi povedala:

»Lepo je, če predstava pride k tistim otrokom in mladostnikom, ki ne gredo pogosto ven, v gledališče ali na kakšne druge prireditve. Otroci z motnjo v duševnem razvoju so še posebej ranljiva skupina otrok s posebnimi potrebami, ki potrebujejo veliko spodbude in dražljajev. V tej predstavi so spodbude take, da se lahko nanje odzove prav vsak med njimi. Nekatere bodo privabili zvoki, druge predmeti, različni na otip in dotik. Čeprav je dražljajev ogromno, so ti nežni, nevsiljivi in tako pritegnejo njihovo pozornost in jih spodbudijo k dejavnosti, ki pa je prilagojena njihovim potrebam. To je največja vrednost te predstave. Igralci točke izvajajo z občutkom in se približajo vsakemu otroku na drugačen način – odzivajo se na njihove potrebe in imajo različne prijeme glede na odzive otrok. Predstavo bi verjetno z zanimanjem spremljali tudi strokovnjaki in starši, saj so nekatere dejavnosti take, da jih bodo uporabili tudi v vsakodnevnem življenju.«


Valerija Horvat, v.d. ravnateljice DOŠ II Lendava, kjer smo prav tako izvedli predstavo za otroke z zmerno in težko motnjo v duševnem razvoju, pa je zapisala:

»Zelo smo veseli, da so Rdeči noski s svojo predstavo Pester orkester obiskali tudi našo šolo, Dvojezično osnovno šolo II Lendava, razveselili naše otroke in jim polepšali dan.

 Učenci so v predstavi uživali, saj so se jim klovni posvetili vsakemu posebej, upoštevali njihove zmožnosti in njihovo indivdualnost, kar je plod tudi dobrega vnaprejšnjega sodelovanja in priprav. Izjemno pomembno je bilo, da je predstava vključevala multisezorni pristop, ki ga tudi naši učitelji vključujejo v svoje delo. Predstava je bila našim učencem pisana na kožo, tudi iz tega vidika, da imajo vsi zelo radi glasbo in inštrumente.

Hvala Rdečim noskom, za vložen trud, da so pripravili tako kvalitetno predstavo za otroke z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju, saj je ta populacija žal velikokrat prikrajšana tudi za marsikatero dobro predstavo, ki ni prilagojena njihovi razvojni stopnji in njihovi individualnosti.


Hvala Leku, članu skupine Sandoz, ki je predstavo Pester orkester omogočil.«


Predstavo je Rdečim noskov omogočil generalni sponzor Lek d.d., član skupine Sandoz in je seveda za vse ustanove brezplačna.

 

Zapisali:

Ana Lampret, vodja projekta Pester orkester

Eva Š. Maurer, umetniška vodja Rdečih noskov

 

Optimizem v bolniških sobah


Piše Katja Humar, študentka novinarstva
preberi več

Bolezen, bolnišnica in trpljenje so temačne besede, v katerih je težko najti karkoli pozitivnega. V Sloveniji pa obstajajo posebni ljudje, ki se na vso moč trudijo, da prostore bolnišnic napolnjujejo s smehom in optimizmom.

Drugi januar, nekoč praznik, danes delavnik. V oranžnih hodnikih pediatrične klinike je moč slišati odmeve korakov medicinskih sester, ki hitijo iz ene sobe v drugo. Tomaž z vihrajočim črnim plaščem in pisanim šalom okoli vratu prihiti v recepcijo klinike. Zaradi ogromnega rožnatega kovčka in dveh dodatnih do vrha napolnjenih vreč daje vtis zmedenega turista. S sterilnih hodnikov vstopi v garderobo, v kateri ti pogled zmedeno zapleše po sobi. Majhna starinska kitara na postelji, velikanska krona na stolu, miza je prekrita s pisanimi rutami, na tleh pa ležijo vrečke z rdečimi klovnovskimi noski. Tam nekje vmes stojijo štirje prijatelji, sodelavci, ki jih povezuje močna pozitivna energija in smisel za humor. Iz vsakdanjih oblačil skočijo v črtaste hlače, pikčasta krila, plašče in 'hozentregarje'. Kot piko na i pa si seveda vsak izmed njih na nos pritrdi rdečo kroglico. Po petih minutah o Tomažu Lapanje Dekleva, Lani Klopčič, Evi Škofič Maurer in Davidu Dolamiču ni ne duha ne sluha. Namesto njih po sobi postopajo dr. Edo Knoj oziroma DR.E.K., pikčasta dr. Mafalda, ki prihaja iz tople Španije, dr. Sfrčkljana s kitaro v roki glasno recitira svojo novoletno pesnitev, in seveda dr. Aleksander, ki s krono na glavi postane pravi kralj smeha in norčij.

Štirje člani društva Rdeči noski se tako trikrat tedensko spremenijo v klovne zdravnike, ki s smehom, umetniškimi sposobnostmi in profesionalnim odnosom, bolnikom prinašajo upanje in življenjski pogum. Vse skupaj se je začelo v prvih letih 20. stoletja v ZDA, kjer so zdravniki in terapevti poskušali bolnikom poleg zdravljenja v bolnišnicah nuditi tudi duševno oporo s pomočjo humorja. Konec prejšnjega stoletja pa se v New Yorku pojavijo umetniki, ki opravljajo isto poslanstvo in si nadenejo ime klovni zdravniki. Ideja je kmalu zaživela tudi v Evropi. »Ko smo prvič pričeli z nastopanjem, je bilo zelo težko. Časi so bili drugačni, bolniško osebje pa nam ni popolnoma zaupalo,« pravi Tomaž, ki je eden izmed prvih klovnov zdravnikov v Sloveniji.

Odnos med osebjem in klovni zdravniki se je sčasoma bolj okrepil. Vodja projektov društva Rdeči noski Livija Rojc Štremfelj pravi, da morajo klovni pri svojem delu paziti na vsaj na tri o-je: biti odgovorni, občutljivi in dobro opazovati. »Na nekaterih oddelkih moraš biti zelo pazljiv zaradi prenosov bakterij in bacilov. Vedno obstaja higiensko tveganje, saj klovni obiščemo več različnih oddelkov. Pojavlja se vprašanje, kaj v resnici prinašamo, dobro voljo ali pač bacile?« v smehu pove Eva in doda, da se še vedno vsak dan sproti nauči kaj novega in izpopolni svoj odnos z bolniki.
Preden klovni pričnejo s svojim pohodom skozi bolniške prostore, se pogovorijo z medicinskimi sestrami vsakega oddelka, ki jih opozorijo na spremembe ter na posamezne občutljivosti nekaterih otrok. »Skozi čas smo se naučili, da se moramo z osebjem dogovarjati, preden se spremenimo v klovne, saj nas v pisani opravi le redko kdo jemlje resno,« se nasmehne Tomaž, medtem ko si zavezuje rdečo-rumene vezalke.
Neverjetno je, kako lahko zvoki kitare ter prepevanje novoletnih pesmi napolnijo tihe prostore pediatrične klinike s človeško toplino in domačnostjo. Klovni svoj tedenski pohod začnejo čisto v pritličju Pridružim se Evi in Davidu, ki kot dr. Sfrčkljana in dr. Aleksander, okupirata čakalnice splošne ambulante. Tam je na stolih potrpežljivo čakalo nekaj otrok in njihovih staršev ter trije najstniki. Klovna sta najprej vsem zaželela srečno novo leto, nato pa pričela z norčijami. Dr. Aleksander je stopil na stol, otroci pa so ga skupaj z dr. Sfrčkljano okarali in ga šele v petem poskusu dokončno naučili, kako se dostojno sedi. Starši so bili sprva rahlo zadržani, kmalu pa se je ozračje sprostilo in na nemalo kateremu obrazu se je izrisalo otroško navdušenje. Celo eden izmed treh gimnazijcev, ki so čakali na zdravniški pregled in so se sprva klovnoma posmehovali, je kasneje sodeloval pri prikazovanju novoletnega ognjemeta. Kaj kmalu so že vsi prisotni veselo prepevali: »Srečno novo leto, srečno novo leto, juhej juhej!«. Ko sta klovna odbrenkala naprej, so za njima ostali ponosni otroci z novim rdečim nosom in odrasli, ki so se sramežljivo nasmihali in zmajali z glavo.

Med programom, ki se izvaja v čakalnih prostorih splošne ambulante, pa se Tomaž in Lana oziroma dr. Edo Knoj in dr. Mafalda posvečata otrokom in mladostnikom na onkološkem oddelku. Bolniki na tem oddelku so zelo občutljivi, saj večini izmed njih bolnica predstavlja drugi dom. Klovni zdravniki so ustrezno izobraženi, da se znajo prilagajati različnim situacijam in tako skušajo v otroku prebuditi tudi najmanjšo iskrico optimizma. Otroci, ki trpijo za rakom, njihovi starši in osebje, vsi so medseboj močno povezani. »Tudi klovni smo postali pomemben del njihovega življenja. Predstavljamo nekakšen domišljijski lik, ki otroka popelje v drugačen svet. Pomagamo jim ohranjati mladostno življenjsko energijo,« pravi Tomaž.

Bolnišnica je ustanova, v kateri so tragične zgodbe del vsakdana. Na težjih oddelkih otroci tudi umirajo. Pogled na otroka, ki se zaveda bližine smrti tudi za človeka, ki je zakrit z masko, ni enostaven. »Ko si enkrat natakneš rdeči nos, postaneš lik, takrat se te ne sme nič dotakniti. Pod nosom pa si še vedno človek in veliko je trenutkov, ko se moraš res potruditi, da zadržiš solze,« pove Eva. Ker pa ti otroci doživljajo takšne trenutke skoraj vsak dan, morajo klovni poskrbeti za tistih nekaj minut otroške brezskrbnosti. Z razveseljevanjem otroka pa posredno dajejo podporo tudi staršem.
Ko se dr. Aleksander in dr. Sfrčkljana podata na oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo, dr. Edo Knoj in dr. Mafalda odplešeta v četrto nadstropje in sicer na oddelek za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo. Preden stopita na hodnik si skrbno opereta roke z razkužilom. Na hodniku ni veliko ljudi, le majhen deček in njegova starša, ki skupaj s klovnoma zaplešeta slavni 'gangnam style'. Zatem si doktorja klovna ponovno očistita roke in vstopita v sobo, kjer ju pričakuje mali Luka. Očitno čas ni bil ravno najboljši, saj je Luka ves objokan sedel v očetovem naročju in bil vidno izmučen. »Ko sem jaz takšne slabe volje, si zapojem to pesmico,« je tiho pripomnil dr. Edo Knoj in pričel otožno peti otroško pesem Ježek teka teka. Deček je bil še vedno slabe volje, a klovna sta vztrajala in ritem je postal hitrejši, njuna glasova glasnejša, pesem pa bolj živahna in vesela. Dr. Mafalda je pričela pihati vodne mehurčke, deček je začudeno obnemel, solze so prenehale teči. Ko pa je dr. Edo razložil, kako so ježi spomladi lačni in demonstriral, kako jedo mehurčke, je Luka kar naenkrat bruhnil v smeh.

Ob 12. uri klovni zdravniki odstranijo svoje maske in se zopet prelevijo v običajne obiskovalce. Po končanem delu v bolnišnici odidejo v pisarno čez cesto, kjer se dogovorijo o nadaljnjih projektih in spijejo skodelico kave. Pisarna je prostorna, na steni so izobešene slike njihovih drugih jazov - klovnov zdravnikov. V prostoru vlada prijetno, sproščeno vzdušje. Livija, ki skrbi za organizacijo projektov, pravi, da je pozitivno vzdušje bistveno za tovrstno delo.

Slovensko društvo je ustanovila Eva, ki se je leta 2000 udeleževala klovnovskih delavnic na Dunaju in si pridobila klovnski naziv dr. Sfrčkljana. Trenutna ekipa je sestavljena iz 14 članov, ker pa so pričeli sodelovati z novimi bolnišnicami po Sloveniji, spomladi že nameravajo organizirati novo avdicijo za klovne zdravnike. Vsi člani se poleg honorarnega dela v tem društvu aktivno udejstvujejo na različnih umetniških področjih, kot je gledališče, ples, pantomima, cirkus. Na ta način se učijo drug od drugega in bogatijo svoje znanje.
Klovnski doktorji so s svojo vero v pozitivne strani življenja pričarali svetlobo v najtemačnejše zgodbe mladih bolnikov. Vanesa Skočir, dekle, do katere življenje ni bilo vedno prizanesljivo, je letos decembra dopolnila 18 let in čeprav so minila že štiri leta, odkar je premagala raka, še vedno hodi na redne preglede v ljubljansko pediatrično kliniko. Pravi, da jo je boj proti raku utrdil. »Po številnih kemoterapijah in zdravljenjih na tisoč in en način sem dostikrat bila na tleh, bila sem čisto depresivna,« pove in iz torbe izvleče rdeč klovnski nos, se nasmehne in reče: »Optimizem in družina sta veji, ki ti v takšnih trenutkih najbolj pomagata«.

Reportažo z obiska klovnov zdravnikov na dan 2. 1. 2013 je zapisala mlada študentka novinarstva Katja Humar.

Klovni zdravniki in umetnost zabavanja


piše mag. Livija Rojc Štremfelj, vodja projektov v Društvu za pomoč trpečim in bolnim – Rdeči noski
preberi več

Klovni zdravniki, v Sloveniji združeni v Društvu za pomoč trpečim in bolnim – Rdeči noski, smo profesionalni umetniki, ki smo se dodatno usposobili za delo v bolnišnici in redno opravljamo vizite po zdravstvenih ustanovah. Klovni zdravniki so najboljši znan način za prinašanje humorja v bolnišnico (McGhee, 2010) in tudi slovenski klovni zdravniki smo samo v lanskem letu (2011 op. avtorice) opravili več kot 400 vizit pri več kot 25.000 pacientih na otroških oddelkih, v domovih za ostarele, na negovalnih oddelkih.

Pri bolnikih, s katerimi se srečujemo, so poleg zdravstvenih težav (kronične in akutne bolezni, postoperativna stanja) pogosto prisotni tudi občutki nemoči, dolgčasa, strahu ipd. (Adams, 2010). Soočati se morajo s postopki, ki so lahko zanje boleči, jim povzročajo skrbi ali zmedenost. Naš program nudi vsakemu bolniku ob njegovi postelji unikatno igrivo intervencijo, ki pomaga normalizirati ozračje v zdravstveni ustanovi. Naše aktivnosti pogosto izzovejo smeh, vendar vizite klovnov zdravnikov po mnenju začetnika tovrstnega bolnišničnega udejstvovanja Michaela Christensena niso pretirane niti nujno smešne. Sam je leta 1986 ustanovil Big Apple Circus Clown Care Unit in začel s klovnovskimi vizitami, ker je po izgubi brata, ki je umrl zaradi raka, iskal globlji smisel življenja. Našel ga je v bolnišnici, kjer so ga otroci še kako potrebovali. Po četrt stoletja je njegova ideja 'poroke znanosti in umetnosti', kot profesionalnemu 'klovnjenju' v bolnišnicah pravi Simondsova (Kaplan, 2011), prisotna že na vseh kontinentih in v večini držav (Philips, 2011). Evropsko združenje organizacij bolnišničnih klovnov stremi k temu, da bi delo klovna zdravnika tudi uradno priznali kot poklic.

Simondsova, ki je direktorica organizacije Le Rire Medecin v Franciji, trdi, da je klovnovstvo zelo resna zadeva (Simonds, 2006). Od klovna zdravnika se namreč poleg umetniške izobrazbe in rednega stalnega usposabljanja za delo v bolnišnici zahtevajo tudi osebna predanost organizaciji, izjemen čut za sočloveka, tesno sodelovanje z osebjem in dobro delo v ekipi z drugimi klovni zdravniki. Simondsova (2007) pripisuje uspeh klovnov zdravnikov v pediatriji predvsem profesionalizmu, stalnemu poklicnemu usposabljanju, pogosti prisotnosti v bolnišnici in frekvenci obiskov, kar je vodilo za delo večine klovnovskih organizacij po svetu. Dolgotrajni odnosi tako s hudo bolnimi bolniki kot z osebjem, ki skrbi zanje, gradijo zaupanje. Pozitivni učinki, kot sta občutek ugodja in tudi evforije, stalno spremljajo njihovo delo.

Koristnost dela klovnov zdravnikov je moč dokazati z odzivi ljudi, ki jih srečujemo. To so v prvi vrsti obiskovanci, največkrat otroci, njihovi starši in medicinsko osebje. Ana Lavrinc, poročena Lampret (2010) je s svojo raziskavo med medicinskim osebjem ugotovila, da so odzivi večinoma pozitivni. Ljudje se obiska klovnov zdravnikov spominjajo z občutki, da jim je ob zavzetem medicinskem osebju še nekdo stal ob strani (Auerbach et al., 2011.). Raziskava züriške univerze je pokazala, da klovni zdravniki združujejo tako lastnosti cirkuškega klovna, ki ima prvenstveno vlogo zabavati, kot tudi lastnosti medicinske sestre, katere vloga je skrb za paciente (Auerbach et al., 2011).

Dežurni klovn


Rdeči noski, klovni zdravniki že od leta 2003 obiskujemo pediatrične oddelke po vsej Sloveniji. Leta 2010 smo s pomočjo podjetja Bosch začeli nov projekt, ki smo ga poimenovali Dežurni klovn.
preberi več

Redni program izvajamo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, na otroških oddelkih SB Celje, SB Jesenice, SB Novo mesto, SB Trbovlje in na oddelku za rehabilitacijo otrok v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča. Postali smo del bolniškega vsakdana, naše delo poteka gladko in je nemoteče za redno bolnišnično delo. Na oddelke prinašamo igrivo atmosfero, svet fantazije in dobro voljo, kar pripomore k temu, da se bolniki in njihovi starši sprostijo in malce razbremenijo. Tudi osebje v bolnišnicah, če le more, z nami ujame ritem.

Rdeči noski smo trdno povezani s podobnimi organizacijami drugod po Evropi in na Novi Zelandiji, ki se vse združujemo v največji evropski organizaciji klovnov zdravnikov – Red noses international (RNI). Države članice (Avstrija, Nemčija, Slovaška, Hrvaška, Madžarska, Češka, Nova Zelandija in Slovenija) sodelujemo na večih nivojih: skupaj organiziramo izobraževanja in v ciljih izobraževanja izmenjavo klovnov, zaposlenih v pisarni, umetniških vodij, skratka izmenjujemo izkušnje in se drug od drugega učimo. Zamisli, ki se porajajo in nastajajo pri našem delu z otroki, predajamo naprej.

A naše vizite v bolnišnici, ki so prvenstveno namenjene otrokom, zaobjemajo tudi starše otrok, medicinsko osebje, skratka vse, ki se takrat nahajajo v bolnišnici. Otroke obiskujemo v njihovih sobah in praviloma se v času zdravniških vizit in med opravljanjem terapij ali posegov, umaknemo. Čedalje pogosteje pa se dogaja, da nas sestre povabijo, da ostanemo v sobi ali nas celo pokličejo v intervencijsko sobo tudi takrat, ko opravljajo raziskave in izvajajo terapije.

Strah pred bolečino, neznanim lahko medtem, ko potekajo priprave na poseg, neskončno zraste. Bolj ko je otrok tesnoben, težje je izvesti preiskavo. Smeh, humor in igra so zagotovo najboljši načini za preganjanje strahu in krajšanje časa med pripravami. Sestre to dobro vedo in, kolikor zmorejo, uporabljajo. Pa vendar to vedno ni mogoče, včasih preprosto »zmanjka rok«, časa … in njihova prvenstvena naloga je jasna. Klovni zdravniki pomagamo tako, da premostimo tesnobo med pripravami na določen postopek, med postopkom odvračamo pozornost, po njem pa čim prej otroku pomagamo, da se počuti varno in se pomiri.

Ker smo tako klovni zdravniki kot medicinsko osebje začutili potrebo po tesnejšem sodelovanju, smo v juniju 2010 poskusno izvedli projekt: Dežurni klovn. Rdeči noski smo za pobudo iskreno hvaležni sestram, zdravnicam in zdravnikom na KO za Pulmologijo, še posebej glavni sestri na KO Pulmologija in naši članici Majdi Oštir, ki je na neke vrste vezni člen med klovni in bolniškim osebjem. Pri poskusnem projektu pa nas je podprlo podjetje Bosch.

Kaj je to Dežurni klovn?


Klovni zdravniki pogosto slišimo, da bi nas na oddelku potrebovali kar vsak dan. (V okviru rednih programov obiskujemo oddelke enkrat tedensko.) Zato smo se odločili, da v sodelovanju s KO Pulmologija na Pediatrični kliniki v Ljubljani deset dni poskusno izvajamo dežurstvo. V času od 14. 6. -24. 4. 2010 smo tako obiskovali KO za Pulmologijo pa tudi KO za Gastroenterologijo ter ambulante. Za dežurstva smo bili izbrani štirje klovni zdravniki: Eva Škofič – Maurer, Maja Dekleva Lapajne, Tomaž Lapajne Dekleva in Ana Lavrinc. Za manjše število smo se odločili zato, da so se otroci lahko navadili na »svoje klovne« in jih tudi pričakovali, hkrati pa je še vedno dežuralo dovolj klovnov, da smo imeli možnost zamenjave, v primeru, da bi kdo zbolel. Dežurali smo osem ur na dan, delo pa sta si razdelila dva klovna: eden je dežural dopoldne od 8-12 in drugi od 11 -15. Skupna ura je bila namenjena prevzemu dela. V tem času sta klovna skupaj obiskala otroke na Pulmologiji in v ambulantah. V času dežurstva si je klovn zdravnik s pomočjo medicinskih sester porazdelil delo. Obiskal je otroke na oddelku in se dogovoril s sestrami, kdaj bodo potrebovale njegovo prisotnost, sodeloval v ambulantah ter sproščal vzdušje v prenatrpanih čakalnicah. Sodelovali smo pri odvzemih krvi, kožnih testih, inhalacijah, čiščenju noskov, hranjenju otrok, pri sprejemu novih pacientov, spremljali otroke na bronhoskopijo in druge operativne posege ...

Preden smo pričeli z izvajanjem programa Dežurni klovn, smo imeli delavnico na KO Pulmologija, na kateri nas je sestra Ana seznanila s svojim delom, razložila, kje in kako naj sodelujemo in nas opozorila na varnost pri delu. Naučili smo se, kateri pripomočki so primerni za uporabljanje v določeni situaciji in kateri ne, predala delček svojega bogatega znanja in povedala o svojih osebnih izkušnjah pri delu z otroki:

»Kadar je otrok majhen in prestrašen in kri nikakor ne želi steči, je včasih potrebno večkrat vbosti, da najdeš pravo mesto. Če mi trikrat ne uspe, raje pokličem kolegico, če je le prosta, da me zamenja, saj mi ni vseeno in tudi jaz postanem napeta, zato je za otroka bolje, da takrat nekdo drug prevzame. Enako naredi tudi ona.« medicinska sestra Ana

Največ pa smo se naučili na samih dežurstvih: kaj je najbolj primerno pri določeni proceduri in terapiji, kako lahko pristopiš k otroku, kaj potrebujejo starši … Vzpostavila se je močna naveza med klovni in medicinskim osebjem v dobro hospitaliziranih otrok. Znanje, ki smo ga pridobili pa zdaj s pridom uporabljamo tudi pri našem delu v rednih programih.

Iz prvega Aninega poročila:

»Dežurnega klovna sem delala prvič. Najprej sem delala v čakalnicah in pri odvzemih krvi, nato pa so me poklicali na oddelek, kamor je prišel štiriletni A. na preiskave. Tako sem z njim ostala debelo uro in pol. Mislim, da je bilo to zelo primerno, saj so ga ves čas pregledovali, šla sem tudi na rentgen, deček pa je z mano izjemno sodeloval. Tudi zaupanje njegovega očeta sem sčasoma pridobila in na koncu mi je rekel, da upa, da to ne bo le pilotski projekt. Počutila sem se izjemno koristno, sploh zato, ker sem dečku lahko obljubila, da se naslednji dan zopet vidiva! Moram priznati, da se mi je ta dan močno vtisnil v srce in spomin.«

Ana (Dr. Rita)

Ta deček je prihajal na oddelek vseh deset dni in vsi klovni smo postali njegovi dobri znanci. Sestre so nam povedale, da je želel, da smo ob njem tudi čez vikend in kar ni hotel dovoliti, da pričnejo z delom, dokler ne pride klovn. To, da je klovn na razpolago določenemu oddelku, je izjemno koristno za otroke na tem oddelku. Običajno obiščeš vsako sobo le enkrat – s pomočjo tega poskusnega projekta pa nam je bilo klovnom omogočeno, da smo lahko z enim otrokom ostali dosti dlje časa, spet za drugega se je izkazalo da je bolj primerno, če smo ga večkrat na kratko obiskali in tako postopoma v njem zbudili zaupanje do nas.

Iz Majinega poročila:

»Tokrat sem se počutila res že dobro vpeljano. Mislim, da je super, da si v tem projektu lahko vzamemo veliko časa za posameznega otroka, obenem pa se lahko k njemu vračamo. Nekateri ne potrebujejo dolgega obiska, ampak jim prav pride večkratno prekinjanje bolnišničnega vsakdana. Spet drugim izredno koristi dolga igra. Sestre nas že zelo dobro poznajo, prav tako tudi zdravnice in to je dober občutek. Veliko lažje sodelujemo pri posegih in vsi večkrat izrazijo zadovoljstvo nad našim delom. Razmišljala o tem, kako si vsak dežurni klovn individualno izbira pot skozi svoje dežurstvo glede svoje občutke, kje je najbolj koristen. Mislim, da Ana in jaz več časa preživiva na oddelku, Eva in Tomaž pa sta močno prisotna tudi v čakalnicah in v ambulantah pri odvzemih krvi …«

Maja (Dr. Anastazija)

Klovni smo si tako iz dneva v dan predajali dežurstva, s tistimi, s katerimi se nismo videli smo se pa slišali po telefonu in tako izvedeli kaj se dogaja pri »naših« otrocih. Izmenjavali pa smo si tudi ideje in sproti brali naša poročila – iz katerih povzemam citate.

Iz Evinega poročila:

»Ob 11 00 sva se dobili z Ano, ki je že bila preoblečena in skupaj sva šli po vseh točkah dela, da ji predam dežurstvo, kar je trajalo eno uro ... Ne bom pozabila, kako sva na oddelku šli za jokom in prišli k dvoletnemu Ž. ki sem ga že prej večkrat obiskala. Njegova mama ni mogla biti ves čas ob njem, saj ima doma dojenčka. Tako smo se ob njegovi posteljici izmenjavali študentka, vzgojitelj, sestre in jaz. Tokrat pa je bil v sobici sam. Stal je za posteljno ograjico, jokal in gledal proti vratom. Začeli sva mu peti in čez čas sem ga lahko posadila na posteljo, potem sem mu pomagala, da se uleže in med božanjem se je popolnoma umiril in zaspal. Obe sva imeli solzne oči.«

Eva (Dr. Sfrčkljana)

Ko smo se klovni zdravniki pripravljali na poskusni program Dežurni klovn, smo si za cilj zadali, da se naučimo in raziščemo, kje smo (še) lahko koristni. Poleg tega smo se želeli bolj trdno povezati z bolnišničnim osebjem ter se naučiti kako sodelovati tam kjer nas potrebujejo. Ravno tako pa so se tudi medicinske sestre in zdravniki naučili, kako nas lahko »koristno uporabijo«. Ta projekt je tako srčen in živ tudi zato, ker je želja po njem prišla z obeh strani. Pobuda je bila dana s strani medicinskih sester, klovni zdravniki pa smo jo slišali in sprejeli. Skupaj smo vložili svoj čas in vsak svoje znanje in izkušnje. To kar smo posejali v teh poskusnih desetih dneh, zdaj živi in daje plodove. Znanje in izkušnje s pridom uporabljamo v svojih rednih programih, hkrati pa jih prenašamo na svoje kolege in osebje na drugih oddelkih.

Spodaj je citat iz Tomaževega poročila z rednega programa

»Ko sva z Lano v sestrski sobi jemala podatke o bolnikih, ki jih bova obiskala, je ena od sester vsa jezna vstopila, ker pacient ni hotel spiti neke tekočine, je pa to nujno za njegovo zdravljenje. Zagledala je naju in bolj v jezi kot zares rekla: pa ga vidva prepričajta, da to spije. Midva sva samozavestno odgovorila: No, to bo zdaj najina naloga! Prepričala ga bova, da bo spil! In smo skupaj šli k njemu. Začela sva počasi, z glasbo, potem so pile najine živalce (lutke), sestra pa mu je medtem neuspešno ponujala skodelico. Nato je obupala in šla. Midva pa sva si vzela čas in poskusila en način za drugim. Pridobila sva si njegovo zaupanje in tako je že sam posegal po najinih rekvizitih. Povsem ga je prevzela glasbena skrinjica in medtem, ko je vrtel ročko, je počasi srkal. Dokler ni spil do konca. Ostala sva še nekaj minut in ko se je sestra vrnila, kar ni mogla verjeti, da nama je uspelo. To, da sva se mirno lotila takšne naloge, je tudi posledica dežurnega klovna.« Tomaž (Dr.E.K.)

Vsi sodelujoči klovni in medicinske sestre smo se po projektu sestali, da strnemo izkušnje. Edini smo si bili v tem, da je bilo sodelovanje zelo uspešno, poučno in da ga želimo ponoviti. Menim, da je to začetek nečesa novega, nove usmeritve v delovanju klovnov zdravnikov v okviru našega društva in naše organizacije.

Člani mednarodne organizacije RNI imamo skupne temelje, etična pravila, profesionalne zahteve, ravno tako pa sprejemamo različnost naših kultur, saj prav to plemeniti in daje zdravo rast celotni organizaciji. Tako je eden od osnovnih principov RNI – uspešno, trdno, kakovostno sodelovanje klovnov zdravnikov in medicinskega osebja – takšno, ki medsebojno plemeniti in nadgrajuje delo tako enih kot drugih. Takšno sodelovanje je osnova za tisto, k čemur vsi stremimo: boljše počutje otrok, ki morajo preživljati dneve v bolnišnici. Navajam pismo medicinske sestre na KO Pulmologija.

»Pozdravljeni! Moje ime je Urša Mak in sem zaposlena na pulmološkem oddelku pediatrične klinike v Ljubljani. Že nekaj časa se vsako sredo srečujemo z Rdečimi noski, a so to žal kratkotrajna srečanja. Med 14. 06. 2010 in 24. 06. 2010 pa smo imeli veeelikooo srečo, saj so bili Rdeči noski pri nas od osme ure zjutraj pa tja do četrte popoldne.
Šele sedaj sem videla, kako pomembni so in skoraj nepogrešljivi. Vedno sem jim bila naklonjena, saj ne samo da spravljajo male bolnike v dobro voljo, ampak spravijo v vedrejšo voljo tudi zdravstveni team in starše.
Kako hitro jih otroci vzamejo za svoje pa pove primer, ko je otrok v soboto prišel na terapijo in zahteval, da pokličemo klovna, da ga ne bo bolelo. Ko je izvedel, da žal ob sobotah klovnov ni, je bil zelo užaljen in nekaj časa sploh ni hotel komunicirati z nami. Šele ko smo mu zagotovili, da ga bodo v ponedeljek sigurno čakali klovni, se je potolažil in pri odhodu domov še enkrat naročil, da v ponedeljek ne smemo pozabiti na klovne.
Ta primer je samo eden od mnogih, pri katerih opažam, kako otroci odreagirajo na Rdeče noske. Sama mislim, da bi morali biti Rdeči noski vsak dan prisotni pri tistih posegih, kjer je za otroke boleče. Saj jim s svojo prisotnostjo vlijejo pogum in samozavest.
Upam in želim si, da bo še veliko takih dni, ko bodo Rdeči noski krajšali dneve, minute in bolečine malim bolnikom.«

Da se novosti uvedejo, je potreben čas, ravno tako je potreben čas, da se jim najde primerno mesto. Tega se zavedamo tako klovni kot medicinsko osebje. Na zadnjem sestanku smo si tako že zadali nove cilje in naloge. Projekt Dežurni klovn želimo ponoviti – tokrat naj bi trajal ves mesec v času, ko so oddelki najbolj polni. Tudi tokrat bomo sodelovali s KO Pulmologija in k sodelovanju povabili še ostale oddelke. Če bomo dobili sredstva za izvedbo, bodo dežurni klovni zopet dežurali na oddelkih, čakalnicah in ambulantah Pediatrične klinike v Ljubljani marca 2011.

Eva Škofič Maurer,

Umetniška vodja Rdečih noskov

Pozdravljeni Rdeči noski


Nikoli vam ne bom mogla izreči toliko zahval, kot ste vi prinesli sreče v srca in duše dementnim starostnikom v 3. etaži Sončnega doma v Mariboru, med katerimi je tudi moja ljuba mama.
preberi več

Ker ste ji pustili svoj nosek, ga enkrat na teden nadenem in v dnevnem prostoru starostnikov nekoliko obudim vaš obisk. Smejejo se in to je moje največje zadovoljstvo, ker vem, da se vas spomnijo.
Želim vam veliko, veliko sončnih dni pri svojem delu in zasebnem življenju. Če pa vam lahko kdaj kako pomagam, pa bom iz srca.

Nataša Žižek Šoštarič

Maribor

Mnenje


sporočilo dr. Rajka Kende, predstojnika Pediatrične klinike
preberi več

Na Pediatrični kliniki smo pobudo gospe Maurer z veseljem pozdravili in ji priskočili na pomoč pri zagonu tega, na prvi pogled sicer enostavnega, v resnici pa obsežnega projekta.
Zdravstveni delavci, ki se vsakodnevno srečujemo z bolnimi otroki, smo prepričani, da je projekt dober in koristen, saj otrokom olajša bivanje v bolnišnici, pomaga premagati strah in popestri enolične dneve. Še posebej je to pomembno pri tistih otrocih, ki morajo zaradi bolezni v bolnišnici prebiti veliko časa, ali pa prihajati pogosto.

Vesel sem, da je projekt zaživel in v tem času več kot upravičil naša pričakovanja, še posebej pa me veseli, da se moja želja o čimprejšnji širitvi mreže Rdečih noskov
na druge bolnišnice v Sloveniji tako hitro uresničuje.

Lep sončen dan vam želim, dr. Rajko Kenda

Mnenje


dr. Rubena Bizjaka iz Splošne bolnišnice Franca Derganca v Šempetru pri Gorici.
preberi več

Obiski klovnov zdravnikov na pediatričnem oddelku šempetrske bolnišnice so otrokom,
ki se tu zdravijo, že velikokrat popestrili dan. Nemirno pričakovanje se začne že,
ko se na oglasni deski pojavi obvestilo o njihovem obisku. Potem so ugibanja,
kakšni bodo ti klovni zdravniki, kaj zanimivega jim bodo povedali, kaj vse bodo počeli.

Otroci ne morejo dočakati dneva, ko jih bodo obiskali. Nemalokrat se je že zgodilo,
da so malega pacienta dopoldan odpustili iz bolnišnice, vendar je bil pričakovani obisk
Rdečih noskov tako obetajoč, da so se skupaj s starši odločili, da ne gredo domov,
dokler se ne bodo na lastne oči prepričali, kaj jim klovni zdravniki lahko ponudijo.

In še nikomur ni bilo žal.
Domov so odhajali nasmejani, s klovnovskimi noski na obrazu in s prijetno izkušnjo iz bolnišnice v srcu.

Lep sončen dan vam želim, dr. Ruben Bizjak

Bili smo veseli, polni pričakovanja


Prihod klovnov zdravnikov v našo ustanovo je pomenil nekaj novega, nekaj svežega. Odziv stanovalcev je bil zelo dober, na začetku so bili stanovalci malo bolj zvedavi, nato pa so se kar začeli zbirati po hodnikih v pričakovanju klovnov.
preberi več

Bilo je veliko smeha, petja, dobre volje – tudi po odhodu klovnov se je čutila pozitivna klima.«Odziv vodje oddelka in socialne delavke Doma starejših občanov Novo mesto na obisk Rdečih noskov.

»Na izobešenem letaku sem prebrala, da nas bodo obiskali predstavniki NLB -ja, ki nas bodo razveselili z denarno nagrado. Pa to ni bilo naše največje veselje. Smo pač v tistih obdobjih, ko nam starost krepko trga naše ude in smo zelo veseli, če se lahko čemu nasmejimo in za kratek čas pozabimo na svoje težave. Prav to pa so nam prinesli razigrani in poskočni mladeniči iz skupine Rdeči noski. Nenapovedano so se pojavili po hodnikih in jedilnici, kjer smo jih sprejeli z nasmehom in ploskanjem. Da bi bili njim enaki, so tudi nam nataknili rdeče noske. Bili so zelo razigrani in so znali tudi naša mlada dekleta, zlasti delovne terapevtke vključiti v svoj program, ki se je na veselje vseh odvijal tako, da je bilo čim več smeha. Zelo mi je ugajalo, da so po rajanju v jedilnici obiskali tudi stanovalce, ki niso bili deležni skupnega srečanja.

Pozneje se nas je nekaj udeležilo podelitve denarnega bona, ki ga je predstavnica NLB-ja predala gospodu direktorju zavodu DUV. Po krajši predaji in zahvali se je oglasila tudi predstavnica skupine Rdeči noski. Vemo, da ta skupina posebno razveseljuje bolne otroke v bolnicah in zavodih, a tudi naša miselnost je že precej podobna otroški, zato je prav, da so se odločili za obisk v našem domu. Tudi v drugih domovih jih bodo prav tako z veseljem sprejeli.
Predlagala pa bi, da bi vsem pokazali veščine, ki jih znajo. Opazovala sem, kako je barvasto rutko tlačil v pest, češ da jo bo vrgel do stropa, potem pa bo padla v levo pest. Do stropa je ni bilo, bila pa je res v nasprotni roki.

Znajo še nekaj takih trikov, ki bi jih v skupščini zelo radi gledali.

Zelo smo jim hvaležni, ker znajo razveseliti staro in mlado.«

Gospa Baloh, stanovalka Doma upokojencev Vrhnika

Moja izkušnja z Rdečimi noski


piše Sintija Zupan, dijakinja Gimnazije Jožeta Plečnika
preberi več

Pred srečanjem z Evo in Ano, dvema članicama Rdečih noskov - klovnov zdravnikov, sem bila rahlo živčna, a je vsa živčnost takoj izpuhtela, ko sem ju spoznala. Sproščen pogovor na vlaku je hitro minil in prispeli smo v Celje, kjer sem spoznala še dva člana Rdečih noskov. Vsi štirje skupaj so zelo zabavna druščina, ob kateri ne moreš ostati resen, saj se ves čas hecajo. V bolnišnici se problečejo v klovne in nato se po dva in dva odpravijo po sobah, zabavati paciente. Sama sem naokoli hodila z dr. Rito in dr. Dodom. Bila sem navdušena nad vsako improvizirano predstavo, ki jo zaigrajo pred bolnimi otroki. Ves čas sta bila nasmejana in delila nasmehe otrokom. Všeč mi je bilo to, da sem na lastne oči videla, kako se jih otroci razveselijo. Vidi se tudi, da je osebje bolnišnice veselo, ko pridejo noski, da pozabavajo boge otroke.
Rdeči noski so me navdušili predvsem s svojo sproščenostjo in vdanostjo njihovem delu. Delo jih zelo veseli, kar se vidi med delom, kot tudi takrat, ko niso več preoblečeni v klovne. Dan je prehitro minil, pa saj to vedno, ko se imaš fajn. Upam, da bodo Rdeči noski nadaljevali s svojim delom še dolga leta, saj resnično osrečujejo otroke in tudi druge ljudi v bolnišnici.

Sintija Zupan

Oglejte si tudi članek v Cosmopolitanu.

Rdeči noski pod dobro zvezdo


Rdeči noski smo v februarju 2011 zaključili prav posebno turnejo – turnejo po domovih za stare. S tem smo tudi sami pri svojem delu doživeli novo izkušnjo, saj smo bili pred tem večinoma obkroženi z mlajšimi pacienti v bolnišnicah.
preberi več

RDEČI NOSKI POD DOBRO ZVEZDO.pdf
modra stevilka

SPLETNA TRGOVINA


Naročite penaste rdeče noske ali majice z našim logotipom.