Malo zares

Takole je o svoji izkušnji z Rdečimi noski napisala dijakinja Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana:
Pred srečanjem z Evo in Ano, dvema članicama Rdečih noskov - klovnov zdravnikov, sem bila rahlo živčna, a je vsa živčnost takoj izpuhtela, ko sem ju spoznala. Sproščen pogovor na vlaku je hitro minil in prispeli smo v Celje, kjer sem spoznala še dva člana Rdečih noskov. Vsi štirje skupaj so zelo zabavna druščina ob kateri ne moreš ostati resen, saj se ves čas hecajo. V bolnišnici se problečejo v klovne in nato se po dva in dva odpravijo po sobah, zabavati paciente. Sama sem naokoli hodila z dr. Rito in dr. Dodom. Bila sem navdušena nad vsako improvizirano predstavo, ki jo zaigrajo pred bolnimi otroki. Ves čas sta bila nasmejana in delila nasmehe otrokom. Všeč mi je bilo to, da sem na lastne oči videla, kako se jih otroci razveselijo. Vidi se tudi, da je osebje bolnišnice veselo, ko pridejo noski, da pozabavajo uboge otroke.
Rdeči noski so me navdušili predvsem s svojo sproščenostjo in vdanostjo njihovem delu. Delo jih zelo veseli, kar se vidi med delom, kot tudi takrat, ko niso več preoblečeni v klovne. Dan je prehitro minil, pa saj to vedno, ko se imaš fajn. Upam, da bodo rdeči noski nadaljevali s svojim delom še dolga leta, saj resnično osrečujejo otroke in tudi druge ljudi v bolnišnici.

Sintija Zupan

»Bili smo veseli, polni pričakovanja. Prihod klovnov zdravnikov v našo ustanovo je pomenil nekaj novega, nekaj svežega. Odziv stanovalcev je bil zelo dober, na začetku so bili  stanovalci malo bolj zvedavi, nato pa so se kar začeli zbirati po hodnikih v pričakovanju klovnov. Bilo je veliko smeha, petja, dobre volje – tudi po odhodu klovnov se je čutila pozitivna klima.«Odziv vodje oddelka in socialne delavke Doma starejših občanov Novo mesto na obisk Rdečih noskov

»Na izobešenem letaku sem prebrala, da nas bodo obiskali predstavniki NLB -ja, ki nas bodo razveselili z denarno nagrado. Pa to ni bilo naše največje veselje. Smo pač v tistih obdobjih, ko nam starost krepko trga naše ude in smo zelo veseli, če se lahko čemu nasmejimo in za kratek čas pozabimo na svoje težave. Prav to pa so nam prinesli razigrani in poskočni mladeniči iz skupine Rdeči noski. Nenapovedano so se pojavili po hodnikih in jedilnici, kjer smo jih sprejeli z nasmehom in ploskanjem. Da bi bili njim enaki, so tudi nam nataknili rdeče noske. Bili so zelo razigrani in so znali tudi naša mlada dekleta, zlasti delovne terapevtke vključiti v svoj program, ki se je na veselje vseh odvijal tako, da je bilo čim več smeha. Zelo mi je ugajalo, da so po rajanju v jedilnici obiskali tudi stanovalce, ki niso bili deležni skupnega srečanja.
Pozneje se nas je nekaj udeležilo podelitve denarnega bona, ki ga je predstavnica NLB-ja predala gospodu direktorju zavodu DUV. Po krajši predaji in zahvali se je oglasila tudi predstavnica skupine Rdeči noski. Vemo, da ta skupina posebno razveseljuje bolne otroke v bolnicah in zavodih, a tudi naša miselnost je že precej podobna otroški, zato je prav, da so se odločili za obisk v našem domu. Tudi v drugih domovih jih bodo prav tako z veseljem sprejeli.
Predlagala pa bi, da bi vsem pokazali veščine, ki jih znajo. Opazovala sem, kako je barvasto rutko tlačil v pest, češ da jo bo vrgel do stropa, potem pa bo padla v levo pest. Do stropa je ni bilo, bila pa je res v nasprotni roki.
Znajo še nekaj takih trikov, ki bi jih v skupščini zelo radi gledali.
Zelo smo jim hvaležni, ker znajo razveseliti staro in mlado.«

Gospa Baloh, stanovalka Doma upokojencev Vrhnika

DEŽURNI KLOVN

Rdeči noski, klovni zdravniki že od leta 2003 obiskujemo pediatrične oddelke po vsej Sloveniji. Redni program izvajamo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, na otroških oddelkih SB Celje, SB Jesenice, SB Novo mesto, SB Trbovlje in na oddelku za rehabilitacijo otrok v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča. Postali smo del bolniškega vsakdana, naše delo poteka gladko in je nemoteče za redno bolnišnično delo. Na oddelke prinašamo igrivo atmosfero, svet fantazije in dobro voljo, kar pripomore k temu, da se bolniki in njihovi starši sprostijo in malce razbremenijo. Tudi osebje v bolnišnicah, če le more, z nami ujame ritem.

Rdeči noski smo trdno povezani s podobnimi organizacijami drugod po Evropi in na Novi Zelandiji, ki se vse združujemo v največji evropski organizaciji klovnov zdravnikov – Red noses international (RNI). Države članice (Avstrija, Nemčija, Slovaška, Hrvaška, Madžarska, Češka, Nova Zelandija in Slovenija) sodelujemo na večih nivojih: skupaj organiziramo izobraževanja in v ciljih izobraževanja izmenjavo klovnov, zaposlenih v pisarni, umetniških vodij, skratka izmenjujemo izkušnje in se drug od drugega učimo. Zamisli, ki se porajajo in nastajajo pri našem delu z otroki, predajamo naprej.

A naše vizite v bolnišnici, ki so prvenstveno namenjene otrokom, zaobjemajo tudi starše otrok, medicinsko osebje, skratka vse, ki se takrat nahajajo v bolnišnici. Otroke obiskujemo v njihovih sobah in praviloma se v času zdravniških vizit in med opravljanjem terapij ali posegov, umaknemo. Čedalje pogosteje pa se dogaja, da nas sestre povabijo, da ostanemo v sobi ali nas celo pokličejo v intervencijsko sobo tudi takrat, ko opravljajo raziskave in izvajajo terapije.

Strah pred bolečino, neznanim lahko medtem, ko potekajo priprave na poseg, neskončno zraste. Bolj ko je otrok tesnoben, težje je izvesti preiskavo. Smeh, humor in igra so zagotovo najboljši načini za preganjanje strahu in krajšanje časa med pripravami. Sestre to dobro vedo in, kolikor zmorejo, uporabljajo. Pa vendar to vedno ni mogoče, včasih preprosto »zmanjka rok«, časa … in njihova prvenstvena naloga je jasna. Klovni zdravniki pomagamo tako, da premostimo tesnobo med pripravami na določen postopek, med postopkom odvračamo pozornost, po njem pa čim prej otroku pomagamo, da se počuti varno in se pomiri.

Ker smo tako klovni zdravniki kot medicinsko osebje začutili potrebo po tesnejšem sodelovanju, smo v juniju 2010 poskusno izvedli projekt: Dežurni klovn. Rdeči noski smo za pobudo iskreno hvaležni sestram, zdravnicam in zdravnikom na KO za Pulmologijo, še posebej glavni sestri na KO Pulmologija in naši članici Majdi Oštir, ki je na neke vrste vezni člen med klovni in bolniškim osebjem. Pri poskusnem projektu pa nas je podprlo podjetje Bosch.

Kaj je to Dežurni klovn?

Klovni zdravniki pogosto slišimo, da bi nas na oddelku potrebovali kar vsak dan. (V okviru rednih programov obiskujemo oddelke enkrat tedensko.) Zato smo se odločili, da v sodelovanju s KO Pulmologija na Pediatrični kliniki v Ljubljani deset dni poskusno izvajamo dežurstvo. V času od 14. 6. -24. 4. 2010 smo tako obiskovali KO za Pulmologijo pa tudi KO za Gastroenterologijo ter ambulante. Za dežurstva smo bili izbrani štirje klovni zdravniki: Eva Škofič – Maurer, Maja Dekleva Lapajne, Tomaž Lapajne Dekleva in Ana Lavrinc. Za manjše število smo se odločili zato, da so se otroci lahko navadili na »svoje klovne« in jih tudi pričakovali, hkrati pa je še vedno dežuralo dovolj klovnov, da smo imeli možnost zamenjave, v primeru, da bi kdo zbolel. Dežurali smo osem ur na dan, delo pa sta si razdelila dva klovna: eden je dežural dopoldne od 8-12 in drugi od 11 -15. Skupna ura je bila namenjena prevzemu dela. V tem času sta klovna skupaj obiskala otroke na Pulmologiji in v ambulantah. V času dežurstva si je klovn zdravnik s pomočjo medicinskih sester porazdelil delo. Obiskal je otroke na oddelku in se dogovoril s sestrami, kdaj bodo potrebovale njegovo prisotnost, sodeloval v ambulantah ter sproščal vzdušje v prenatrpanih čakalnicah. Sodelovali smo pri odvzemih krvi, kožnih testih, inhalacijah, čiščenju noskov, hranjenju otrok, pri sprejemu novih pacientov, spremljali otroke na bronhoskopijo in druge operativne posege ...

Preden smo pričeli z izvajanjem programa Dežurni klovn, smo imeli delavnico na KO Pulmologija, na kateri nas je sestra Ana seznanila s svojim delom, razložila, kje in kako naj sodelujemo in nas opozorila na varnost pri delu. Naučili smo se, kateri pripomočki so primerni za uporabljanje v določeni situaciji in kateri ne, predala delček svojega bogatega znanja in povedala o svojih osebnih izkušnjah pri delu z otroki:

»Kadar je otrok majhen in prestrašen in kri nikakor ne želi steči, je včasih potrebno večkrat vbosti, da najdeš pravo mesto. Če mi trikrat ne uspe, raje pokličem kolegico, če je le prosta, da me zamenja, saj mi ni vseeno in tudi jaz postanem napeta, zato je za otroka bolje, da takrat nekdo drug prevzame. Enako naredi tudi ona.« medicinska sestra Ana

Največ pa smo se naučili na samih dežurstvih: kaj je najbolj primerno pri določeni proceduri in terapiji, kako lahko pristopiš k otroku, kaj potrebujejo starši … Vzpostavila se je močna naveza med klovni in medicinskim osebjem v dobro hospitaliziranih otrok. Znanje, ki smo ga pridobili pa zdaj s pridom uporabljamo tudi pri našem delu v rednih programih.

Iz prvega Aninega poročila:

»Dežurnega klovna sem delala prvič. Najprej sem delala v čakalnicah in pri odvzemih krvi, nato pa so me poklicali na oddelek, kamor je prišel štiriletni A. na preiskave. Tako sem z njim ostala debelo uro in pol. Mislim, da je bilo to zelo primerno, saj so ga ves čas pregledovali, šla sem tudi na rentgen, deček pa je z mano izjemno sodeloval. Tudi zaupanje njegovega očeta sem sčasoma pridobila in na koncu mi je rekel, da upa, da to ne bo le pilotski projekt. Počutila sem se izjemno koristno, sploh zato, ker sem dečku lahko obljubila, da se naslednji dan zopet vidiva! Moram priznati, da se mi je ta dan močno vtisnil v srce in spomin.«

Ana (Dr. Rita)

Ta deček je prihajal na oddelek vseh deset dni in vsi klovni smo postali njegovi dobri znanci. Sestre so nam povedale, da je želel, da smo ob njem tudi čez vikend in kar ni hotel dovoliti, da pričnejo z delom, dokler ne pride klovn. To, da je klovn na razpolago določenemu oddelku, je izjemno koristno za otroke na tem oddelku. Običajno obiščeš vsako sobo le enkrat – s pomočjo tega poskusnega projekta pa nam je bilo klovnom omogočeno, da smo lahko z enim otrokom ostali dosti dlje časa, spet za drugega se je izkazalo da je bolj primerno, če smo ga večkrat na kratko obiskali in tako postopoma v njem zbudili zaupanje do nas.

Iz Majinega poročila:

»Tokrat sem se počutila res že dobro vpeljano. Mislim, da je super, da si v tem projektu lahko vzamemo veliko časa za posameznega otroka, obenem pa se lahko k njemu vračamo. Nekateri ne potrebujejo dolgega obiska, ampak jim prav pride večkratno prekinjanje bolnišničnega vsakdana. Spet drugim izredno koristi dolga igra. Sestre nas že zelo dobro poznajo, prav tako tudi zdravnice in to je dober občutek. Veliko lažje sodelujemo pri posegih in vsi večkrat izrazijo zadovoljstvo nad našim delom. Razmišljala o tem, kako si vsak dežurni klovn individualno izbira pot skozi svoje dežurstvo glede svoje občutke, kje je najbolj koristen. Mislim, da Ana in jaz več časa preživiva na oddelku, Eva in Tomaž pa sta močno prisotna tudi v čakalnicah in v ambulantah pri odvzemih krvi …«

Maja (Dr. Anastazija)

Klovni smo si tako iz dneva v dan predajali dežurstva, s tistimi, s katerimi se nismo videli smo se pa slišali po telefonu in tako izvedeli kaj se dogaja pri »naših« otrocih. Izmenjavali pa smo si tudi ideje in sproti brali naša poročila – iz katerih povzemam citate.

Iz Evinega poročila:

»Ob 11 00 sva se dobili z Ano, ki je že bila preoblečena in skupaj sva šli po vseh točkah dela, da ji predam dežurstvo, kar je trajalo eno uro ... Ne bom pozabila, kako sva na oddelku šli za jokom in prišli k dvoletnemu Ž. ki sem ga že prej večkrat obiskala. Njegova mama ni mogla biti ves čas ob njem, saj ima doma dojenčka. Tako smo se ob njegovi posteljici izmenjavali študentka, vzgojitelj, sestre in jaz. Tokrat pa je bil v sobici sam. Stal je za posteljno ograjico, jokal in gledal proti vratom. Začeli sva mu peti in čez čas sem ga lahko posadila na posteljo, potem sem mu pomagala, da se uleže in med božanjem se je popolnoma umiril in zaspal. Obe sva imeli solzne oči.«

Eva (Dr. Sfrčkljana)

Ko smo se klovni zdravniki pripravljali na poskusni program Dežurni klovn, smo si za cilj zadali, da se naučimo in raziščemo, kje smo (še) lahko koristni. Poleg tega smo se želeli bolj trdno povezati z bolnišničnim osebjem ter se naučiti kako sodelovati tam kjer nas potrebujejo. Ravno tako pa so se tudi medicinske sestre in zdravniki naučili, kako nas lahko »koristno uporabijo«. Ta projekt je tako srčen in živ tudi zato, ker je želja po njem prišla z obeh strani. Pobuda je bila dana s strani medicinskih sester, klovni zdravniki pa smo jo slišali in sprejeli. Skupaj smo vložili svoj čas in vsak svoje znanje in izkušnje. To kar smo posejali v teh poskusnih desetih dneh, zdaj živi in daje plodove. Znanje in izkušnje s pridom uporabljamo v svojih rednih programih, hkrati pa jih prenašamo na svoje kolege in osebje na drugih oddelkih.

Spodaj je citat iz Tomaževega poročila z rednega programa.

»Ko sva z Lano v sestrski sobi jemala podatke o bolnikih, ki jih bova obiskala, je ena od sester vsa jezna vstopila, ker pacient ni hotel spiti neke tekočine, je pa to nujno za njegovo zdravljenje. Zagledala je naju in bolj v jezi kot zares rekla: pa ga vidva prepričajta, da to spije. Midva sva samozavestno odgovorila: No, to bo zdaj najina naloga! Prepričala ga bova, da bo spil! In smo skupaj šli k njemu. Začela sva počasi, z glasbo, potem so pile najine živalce (lutke), sestra pa mu je medtem neuspešno ponujala skodelico. Nato je obupala in šla. Midva pa sva si vzela čas in poskusila en način za drugim. Pridobila sva si njegovo zaupanje in tako je že sam posegal po najinih rekvizitih. Povsem ga je prevzela glasbena skrinjica in medtem, ko je vrtel ročko, je počasi srkal. Dokler ni spil do konca. Ostala sva še nekaj minut in ko se je sestra vrnila, kar ni mogla verjeti, da nama je uspelo. To, da sva se mirno lotila takšne naloge, je tudi posledica dežurnega klovna.« Tomaž (Dr.E.K.)

Vsi sodelujoči klovni in medicinske sestre smo se po projektu sestali, da strnemo izkušnje. Edini smo si bili v tem, da je bilo sodelovanje zelo uspešno, poučno in da ga želimo ponoviti. Menim, da je to začetek nečesa novega, nove usmeritve v delovanju klovnov zdravnikov v okviru našega društva in naše organizacije.

Člani mednarodne organizacije RNI imamo skupne temelje, etična pravila, profesionalne zahteve, ravno tako pa sprejemamo različnost naših kultur, saj prav to plemeniti in daje zdravo rast celotni organizaciji. Tako je eden od osnovnih principov RNI – uspešno, trdno, kakovostno sodelovanje klovnov zdravnikov in medicinskega osebja – takšno, ki medsebojno plemeniti in nadgrajuje delo tako enih kot drugih. Takšno sodelovanje je osnova za tisto, k čemur vsi stremimo: boljše počutje otrok, ki morajo preživljati dneve v bolnišnici. Navajam pismo medicinske sestre na KO Pulmologija.

»Pozdravljeni! Moje ime je Urša Mak in sem zaposlena na pulmološkem oddelku pediatrične klinike v Ljubljani. Že nekaj časa se vsako sredo srečujemo z Rdečimi noski, a so to žal kratkotrajna srečanja. Med 14. 06. 2010 in 24. 06. 2010 pa smo imeli veeelikooo srečo, saj so bili Rdeči noski pri nas od osme ure zjutraj pa tja do četrte popoldne.
Šele sedaj sem videla, kako pomembni so in skoraj nepogrešljivi. Vedno sem jim bila naklonjena, saj ne samo da spravljajo male bolnike v dobro voljo, ampak spravijo v vedrejšo voljo tudi zdravstveni team in starše.
Kako hitro jih otroci vzamejo za svoje pa pove primer, ko je otrok v soboto prišel na terapijo in zahteval, da pokličemo klovna, da ga ne bo bolelo. Ko je izvedel, da žal ob sobotah klovnov ni, je bil zelo užaljen in nekaj časa sploh ni hotel komunicirati z nami. Šele ko smo mu zagotovili, da ga bodo v ponedeljek sigurno čakali klovni, se je potolažil in pri odhodu domov še enkrat naročil, da v ponedeljek ne smemo pozabiti na klovne.
Ta primer je samo eden od mnogih, pri katerih opažam, kako otroci odreagirajo na Rdeče noske. Sama mislim, da bi morali biti Rdeči noski vsak dan prisotni pri tistih posegih, kjer je za otroke boleče. Saj jim s svojo prisotnostjo vlijejo pogum in samozavest.
Upam in želim si, da bo še veliko takih dni, ko bodo Rdeči noski krajšali dneve, minute in bolečine malim bolnikom.«

Da se novosti uvedejo, je potreben čas, ravno tako je potreben čas, da se jim najde primerno mesto. Tega se zavedamo tako klovni kot medicinsko osebje. Na zadnjem sestanku smo si tako že zadali nove cilje in naloge. Projekt Dežurni klovn želimo ponoviti – tokrat naj bi trajal ves mesec v času, ko so oddelki najbolj polni. Tudi tokrat bomo sodelovali s KO Pulmologija in k sodelovanju povabili še ostale oddelke. Če bomo dobili sredstva za izvedbo, bodo dežurni klovni zopet dežurali na oddelkih, čakalnicah in ambulantah Pediatrične klinike v Ljubljani marca 2011.

Eva Škofič Maurer,

Umetniška vodja Rdečih noskov

Na Pediatrični kliniki smo pobudo gospe Maurer z veseljem pozdravili
in ji priskočili na pomoč pri zagonu tega, na prvi pogled sicer enostavnega,
v resnici pa obsežnega projekta. Zdravstveni delavci, ki se vsakodnevno srečujemo z bolnimi otroki,
smo prepričani, da je projekt dober in koristen, saj otrokom olajša bivanje v bolnišnici,
pomaga premagati strah in popestri enolične dneve. Še posebej je to pomembno pri tistih otrocih,
ki morajo zaradi bolezni v bolnišnici prebiti veliko časa, ali pa prihajati  pogosto.
Vesel sem, da je projekt zaživel in v tem času več kot upravičil naša pričakovanja,
še posebej pa me veseli, da se moja želja o čimprejšnji širitvi mreže Rdečih noskov
na druge bolnišnice v Sloveniji tako hitro uresničuje.

Lep sončen dan vam želim, dr. Rajko Kenda

Spoštovani!
Obiski klovnov zdravnikov na pediatričnem oddelku šempetrske bolnišnice so otrokom,
ki se tu zdravijo, že velikokrat popestrili dan. Nemirno pričakovanje se začne že,
ko se na oglasni deski pojavi obvestilo o njihovem obisku. Potem so ugibanja,
kakšni bodo ti klovni zdravniki, kaj zanimivega jim bodo povedali, kaj vse bodo počeli.
Otroci ne morejo dočakati dneva, ko jih bodo obiskali. Nemalokrat se je že zgodilo,
da so malega pacienta dopoldan odpustili iz bolnišnice, vendar je bil pričakovani obisk
Rdečih noskov tako obetajoč, da so se skupaj s starši odločili, da ne gredo domov,
dokler se ne bodo na lastne oči prepričali, kaj jim klovni zdravniki lahko ponudijo.
In še nikomur ni bilo žal. Domov so odhajali nasmejani, s klovnovskimi noski na obrazu
in s prijetno izkušnjo iz bolnišnice v srcu.

Lep sončen dan vam želim, dr. Ruben Bizjak