Projekt Dežurni klovn ob podpori podjetja Bosch

Pred približno letom dni so nam sestre na Pulmologiji pol za šalo pol zares rekle, da bi potrebovale klovne na oddelku kar ves čas, ne le štiri ure en dopoldan tedensko, kakor sicer potekajo redne vizite klovnov zdravnikov. Iz tega prisrčnega pogovora, v katerem se je kar kresalo idej za nove načine sodelovanja z bolnišnico, je nastal poskusni projekt Rdečih noskov – dežurni klovn. Deset delovnih dni v mesecu juniju smo štirje klovni zdravniki – Tomaž (DR.E.K.), Maja (dr. Anastazija), Ana (dr. Sigismunda) in Eva (dr. Sfrčkljana) 8 ur dnevno dežurali v Novi pediatrični kliniki, na oddelku Pulmologija, obiskovali še gastroenterologijo in ambulante za odvzeme krvi v pritličju. Dovolite, da vam v prihodnjih vrsticah približamo tudi občutke, mnenja in vtise vseh štirih klovnov zdravnikov, ki so sodelovali v projektu, ki ga je podprlo podjetje BOSCH.

Pospremila sem pacientko na gastroskopijo in bila z njo dokler ni zaspala. Skupaj z zdravnikom, ki je potem opravil gastroskopijo, sva ji zapela uspavanko. Potem sem šla delat k odvzemom krvi na P2. Pri gospodični iz Dobrne sem rekla, da v tem kabinetu danes pojemo in tako je skupaj z mano pela, medtem ko so ji jemali kri. Opazila, da srečujem skozi vse dopoldne ene in iste starše in otroke, ki so po celodnevnih preiskavah po Pediatrični kliniki proti koncu že hudo izčrpani in jim prav pride trenutek razbremenitve. Ob 11:30 sva se dobili z Ano, ki je že bila preoblečena in skupaj šli po vseh točkah dela, da ji predam dežurstvo, kar je trajalo eno uro ... Ne bom pozabila, kako sva na oddelku šli za jokom in prišli k jokajočemu fantku. Bil je sam, stal je za posteljno ograjo in gledal proti vratom. Uspelo nama ga je pomiriti, da je mirno zaspal. Obe sva imeli solzne oči.

Eva Škofič Maurer

Dežurnega klovna sem delala prvič. Najprej sem delala v čakalnicah in pri odvzemih krvi, nato pa so me poklicali na oddelek, kamor je prišel 4-letni fantek na preiskave. Tako sem z njim ostala debelo uro in pol. Mislim, da je bilo to zelo primerno, saj so ga ves čas pregledovali, šla sem tudi na rentgen, deček pa je z mano izjemno sodeloval. Tudi zaupanje njegovega očeta sem sčasoma pridobila in na koncu mi je rekel, da upa, da to ne bo le pilotski projekt. Počutila sem se izjemno koristno, sploh zato, ker sem dečku lahko obljubila, da se naslednji dan zopet vidiva! Moram priznati, da se mi je ta dan močno vtisnil v srce in spomin.«

Ana Lavrinc

Mislim, da je super, da si kot dežurni klovn lahko vzamemo veliko časa za posameznega otroka, obenem pa se lahko k njemu vračamo. Nekateri ne potrebujejo dolgega obiska, ampak jim prav pride večkratno prekinjanje bolnišničnega vsakdana. Spet drugim izredno koristi dolga igra. Sestre nas že zelo dobro poznajo, prav tako tudi zdravnice in to je dober občutek. Veliko lažje sodelujemo pri posegih in vsi večkrat izrazijo zadovoljstvo z našim delom.

Maja Dekleva Lapajne

 



Dežurni klovn - bilo me je kar strah, ampak sem se takoj ujel - delal sem predvsem v ambulantnih čakalnicah - danes je bilo tam zelo živčno in sem predvsem tam razbremenjeval ozračje. Precej časa sem bil tudi na odvzemu krvi, kjer sem se odlično ujel s sestro. Mnogo staršev je reklo, da jemanje krvi ni bilo še nikoli tako uspešno. Na oddelku sem bil manj, a vseeno sem bil predvsem pri tistih otrocih, ki so bili sami.

Tomaž Lapajne Dekleva

Na koncu pa bi vam radi posredovali tudi pismo medicinske sestre iz pulmološkega oddelka Pediatrične klinike, ki nam je ob zaključku pilotnega projekta Dežurni klovn napisala tole pismo:

»Pozdravljeni! Moje ime je Urša Mak in sem zaposlena na pulmološkem oddelku pediatrične klinike v Ljubljani. Že nekaj časa se vsako sredo srečujemo z Rdečimi noski a so to žal kratkotrajna srečanja. Med 14.06.2010 in 24.06.2010 pa smo imeli veeelikooo srečo, saj so bili Rdeči noski pri nas od osme ure zjutraj pa tja do četrte popoldne.
Šele sedaj sem videla, kako pomembni so in skoraj nepogrešljivi. Vedno sem jim bila naklonjena, saj ne samo da spravljajo male bolnike v dobro voljo ampak spravijo v dobro voljo tudi zdravstveni team in starše.
Kako hitro jih otroci vzamejo za svoje pa pove primer, ko je otrok v soboto prišel na terapijo in zahteval, da pokličemo klovna, da ga ne bo bolelo. Ko je izvedel, da žal ob sobotah klovnov ni je bil zelo užaljen in nekaj časa sploh ni hotel komunicirati z nami. Šele ko smo mu zagotovili, da ga bodo v ponedeljek sigurno čakali klovni se je potolažil in pri odhodu domov je še enkrat naročil, da v ponedeljek ne smemo pozabiti na klovne.
Ta primer je samo eden od mnogih, pri katerih opažam kako otroci odreagirajo na Rdeče noske. Sama mislim, da bi morali biti Rdeči noski vsak dan prisotni pri tistih posegih, kjer je za otroke boleče. Saj jim s svojo prisotnostjo vlijejo pogum in samozavest.
Upam in želim si, da bo še veliko takih dni, ko bodo Rdeči noski krajšali dneve, minute in bolečine malim bolnikom.«